SONIC YOUTH

Murray Street

Geffen/Multimedia, 2002

DAVID GRUBBS

Rickets And Scurvy

Fat Cat, 2002

Malo jih je, ki po več kot dvajsetih letih stalnega nastopanja in snemanja plošč (da številnih sodelovanj sploh ne omenjam) vzdržujejo začetno navdušenje in svežino. Sonic Youth je to (spet) uspelo s spremembo v zasedbi, prvo po prihodu Steva Shelleyja pred petnajstimi leti. Najprej je vskočil kot producent, potem kot gostujoči glasbenik, danes je Jim O'Rourke novi, prvič peti član newyorške zasedbe. Vedeti moramo, da si je Jim O'Rourke resda naredil ime kot enakopraven član avantrockovske zasedbe Gastr Del Sol, tudi kot producent, improvizator in izvrsten akustični kitarist, a je v zadnjih letih v sebi začutil primarno rockovsko strast, zaradi česar njegov zadnji solo album, električni Insignificance, med njegovimi ljubitelji ni najbolj cenjen. Vzporedno z njim so Sonic Youth prešli od hudo eksperimentalne faze, obelodanjene na samozaloženih ploščah, do sproščene, a še vedno sonične rock'n'roll plošče. Z Murray Street dokazujejo, da še vedno lahko naredijo rockovski album, če le hočejo in začutijo. Le na sredi se zazdi, so se ustrašili, da je njihov status prvakov disonantnih kitarskih iger omajan, in so ponudili neartikuliran kos uživanja v hrupu, izrezan iz živega nastopa in prilepljen na Ranaldovo Karen Revisited.

Največji avtorski delež si je prisvojil Thurston Moore, ki zapoje prve tri pesmi na albumu, tudi najbolj všečne, lepljivo zapeljive, spremljane s stalno razmiganim kitarskim dialogom; po novem imajo Sonic Youth v zasedbi kar tri kitare, medtem ko je Jim O'Rourke od Kim Gordon prevzel basovsko kitaro. Kim je spet živahnejša, neposrednejša od moških kolegov v skupini, njen Plastic Sun je kratek in učinkovit komentar neustavljivega izumetničenja vsega, česar se dotakne roka 'civiliziranega' človeka.

Že zato, ker jim je lanskega 11. septembra napol zasulo snemalni studio na spodnjem Manhattnu, točneje na ulici Murray, in se je nastajanje albuma razpotegnilo za več mesecev, niso mogli mimo dogodka, ki je pretresel svet. Njihov odziv ni nikakor agitatorski, konkretno angažiran ali pridigarski, le samozavedajoče opozorilo, da živijo v realnem svetu. Morda je prav ta dogodek še izostril njihove čute, jim dal novega zagona pred nevarnim, samozadovoljnim umikom v brlog. Sonic Youth so spet sredi »dogajanja«, polni nove ustvarjalne sile, ki se bo morda sprostila še vsaj na enem albumu, sklepnem delu trilogije o predvsem ameriški, predvsem popularni kulturi. Trilogijo so začeli z albumom NYC Ghosts and Flowers, sklenila pa naj bi se s še neimenovano ploščo. Ali pa tudi ne. Nabritosti, še posebej pri napovedih prihodnjih korakov, jim nikoli ni manjkalo. Pričakovanja za vnaprej so v vsakem primeru lahko spet visoka, z Murray Street Sonic Youth še enkrat upravičujejo svoje ime.

Navkljub neizmerni hvali, ki so jo izbirčnejši kritiki izkazovali Grubbsovi prejšnji skupini, Gastr Del Sol, je pozaba preteklih zaslug v današnji množični produkciji izdaj sumljive kakovosti že postala pravilo s komaj kako izjemo. Šele Grubbsov tretji samostojni album Rickets And Scurvy je namreč dočakal licenčno objavo na stari celini, kako naj potem upamo na uvoz v podalpsko deželico? Še dobro, da obstaja internet, kjer se izbira z malce truda odpre onkraj okusov, vsiljenih od šefov nacionalnih distribucij. Ti pa so večinoma podrejeni tržni logiki, torej prilagojeni glasbi, ki bi potencialno šla dobro v prodajo.

David Grubbs nima teh potencialov. Če je na novem albumu ponudil nekaj neposrednejšega, skoraj rockovskega naboja, ga kaj hitro izniči z zadržanim petjem in z molovski prehodi med posameznimi verzi. Ti so, vsak zase, dobra iztočnica za dobro pop pesem, a kaj, ko Grubbs ne more iz svoje kože in sproti ruši temelje potencialnih uspešnic. Ruševine pa vsaj za poslušalca z že malce pokvarjeno percepcijo ponujajo obilo glasbenih užitkov. Z naravnim zvenom »pravih« glasbil v občasni interakciji z elektroniko v režiji dua Matmos, David Grubbs ustvari miriado malih, stalno prepletajočih se silnic. Ustvari jih z razhajanjem in zbliževanjem sestavin, z naraščanjem in sproščanjem napetosti med ritmičnimi in teksturnimi instrumenti. Resda jih ima stalno pod nadzorom, nikoli zares ne eksplodira, to bi bilo izven njegovega glasbenega karakterja, tistega, zaradi katerega navkljub številnim gostom plošče še vedno podpiše le s svojim imenom, a notranje je ta glasba dovolj dinamična, da ji ne moremo pripisati oprijemanja že preverjenih formul.

Vsekakor zanimivo, da navkljub ne najbolj prijateljskemu razhodu z Jimom O'Rourkom v Gastr Del Sol oba sledita podobni liniji razvoja. Oba sta prek akustičnih plošč (na katerih sta izkazala zavidljivo tehniško raven igranja kitare) prešla v električno fazo, ki jo je O'Rourke nazadnje kronal s članstvom v Sonic Youth. Po tem, kar je David Grubbs pokazal na albumu Rickets And Scurvy, bi sonični rockerji medse zlahka vzeli še šestega člana.

Janez Golič