Letnik: 2002 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
MACIRE SYLLA
Maya Irafama
Trance/Cod Music AG., 2001
Bogata zahodnoafriška glasbena ponudba vedno znova postreže s kakšno novo zvezdico, ki prodre tudi na mednarodno prizorišče. Nekatere zableščijo naenkrat ali samo enkrat, morda s kakšnim izjemnim albumom ali nastopom na pomembnem festivalu, druge spet seveda trajno vstopijo v glasbeno zgodovino Črne Afrike, in prav pri teh se praviloma potem pokaže tudi predhodno prehojena pot do bleščave, do uspeha, do odmevnosti početja. To je pot poskusov in prebojev iz anonimnosti, uveljavljanja v domačem okolju, v konkurenci s številnimi drugimi glasbenicami in predvsem pevkami s podobnimi ambicijami. Gvinejska pevka Macire Sylla sicer še ni vstopila v zgodovino afriške popularne godbe in težko je reči, ali tudi kdaj bo. Na mednarodnem prizorišču je zares opozorila nase šele v zadnjih dveh letih, čeprav ima za seboj že bogato glasbeno kariero in - ne nazadnje - že kar nekaj časa živi v Evropi. Kljub temu je ta album šele njen prvi za mednarodno tržišče ter drugi v njeni karieri nasploh. A vendar imamo opraviti z zrelo in izkušeno ustvarjalko, predvsem seveda pevko, ki pa nekako ni imela priložnosti, da bi prej dosegla mednarodno javno priznanje, ki ga je sicer po kvaliteti dela vredna. Morda gre razlog za ta počasnejši preboj iskati že v življenjskih okoliščinah. Rodila se je namreč v Soussouju, na gvinejski obali, ki ne velja ravno za kakšno posebej izstopajoče glasbeniško območje. Zato pa je že od malega plesala, kar ji je pozneje pomagalo pri sprejemu v enega izmed ansamblov tradicionalnega gvinejskega baleta Soleil d'Afrique v Conakryju, gvinejski prestolnici. Tam je razvila tudi pevske sposobnosti in postopoma postala solistka in pevka v ansamblu. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja pa se je dala pregovoriti in je odpotovala v Evropo, kjer se je pridružila skupini Fatala, ki je delovala na Nizozemskem. Med letoma 1989 in 1993 je z njo kar uspešno nastopala in prepotovala precejšen del Evrope in ZDA. Leta 1993 se je preselila v Švico ter se pričela družiti s tamkajšnjimi glasbeniki, predvsem s skladateljem, tolkalcem in pihalcem Cedricom Asseom in z nekaterimi tam živečimi Afričani. Asseo je pred tem preživel dve leti v Gvineji in se tam učil pri vodilnih gvinejskih tolkalcih, s katerimi je tudi veliko igral. Iz tega druženja je leta 1995 nastala panafriška skupina Djembe-Fare, ki pomeni v prevodu iz jezika ljudstva Susu »ples z bobnom«. Leta 1997 je z njihovo pomočjo posnela prvi samostojni album Mariama, ki je bil v Evropi praktično neopažen, ker je bil namenjen gvinejskemu tržišču, kjer so ga prodali v za tisto leto rekordnih več kot 200.000 kopijah. Njegov ponatis za Evropo je na Nizozemskem izšel šele letos spomladi; šele potem, ko je Macire Sylla lani izdala drugi album Maya Irafama, ki je doživel pravi odmev šele v začetku letošnjega leta. Posnela ga je z že omenjeno švicarsko-afriško zasedbo Djembe-Fare, pri snemanju je sodelovalo še nekaj gostov, manj znanih afriških glasbenikov, ob njej pa je osrednja osebnost ustvarjalnega projekta še omenjeni Cedric Asseo. Skupaj sta tudi avtorja vseh pesmi. Rečeno počez imamo opraviti s kvalitetnim afriškim etnopopom širokega razpona, ki sega od popevčic francoskega priokusa do instrumentalno bogatih, sodobno aranžiranih in v prepoznavni žlahtni gvinejski maniri plesne glasbe narejenih komadov, podloženih s tradicionalnimi obrazci. Velja jim prisluhniti ter spoznati še eno zanimivo gvinejsko ustvarjalko.
Zoran Pistotnik