TREVOR WATTS and THE CELEBRATION BAND

ARC Records, 2002

Album, ki smo ga predolgo čakali, a se je zdaj pokazalo, da je zares vreden čakanja. Album brez naslova, ki ga ob Wattsu preprosto podpisuje njegov novi izvajalski agregat, poimenovan The Celebration Band. Tega sestavlja angleški glasbeniški podmladek, sedem glasbenic in glasbenikov, katerih imena tudi boljšim poznavalcem angleškega jazzovskega dogajanja do sedaj niso pomenila prav ničesar. Mojster jih je našel dobesedno v šolskih klopeh, med poučevanjem na »kolidžu«, ter po dveletnem skupnem treningu skupaj z njimi iznašel omenjeni agregat. Več kot očitno je, da se je vloženi trud splačal. To je dokazal najprej tale njihov album, posnet lani in izdan konec leta, potem ocene nastopov v angleških publikacijah, zdaj pa se začenja tudi njihov naskok na evropske koncertne in festivalske odre. Eden prvih korakov v tej smeri je bil uspešno narejen prav v Ljubljani, kjer je Trevor Watts z The Celebration Band nastopil prvi dan letošnjega festivala jazza.

Trevor Watts je že davno tega vstopil v zgodovino sodobne evropske glasbe. Ob tem smo seveda o njem že povedali praktično vse, kar vemo. Zato se velja tokrat posvetiti predvsem njegovemu svežemu diskografskemu izdelku. The Celebration Band je v vseh pogledih legitimen naslednik nekdanjih večjih izpeljank Wattsovih ansamblov, ki so delovali pod skupno oznako Moire Music. Prav ob poslušanju tega albuma se pokaže, kako je Wattsu v zadnjem obdobju, ko je nastopal predvsem z zasedbami od tria do kvinteta, manjkala večja zasedba. Šele v igri takšne pride do polnega izraza njegov ustvarjalni pristop arabesknega pletenja večplastnih zvočnih tekstur. Z The Celebration Band je za ta premierni album posnel šest zanj značilno dolgih lastnih skladb. V njih je s sopranskim in altovskim saksofonom tudi prvi solist, vendar je hkrati dal mladenkam in mladcem iz skupine obilo prostora, da so se tudi sami izkazali v solističnih nastopih. Najprej seveda pihalci, ki so ob njem v zasedbi še trije in pomenijo osišče vsega zvočnega dogajanja, potem kitarist in basovski kitarist, in ne nazadnje z reprodukcijami ritmov transkulturnega značaja tudi oba tolkalca; pri tem pa ne ostajata sama, saj za tolkala poprimejo tudi sam Watts in drugi sodelujoči glasbeniki. Poleg tega si je mojster pri snemanju skladb privoščil tudi redko ekstravaganco, da je sedel za klaviature ter z njihovim zvokom dodatno obarval posamezne dele. Album je izšel pri njegovi lastni (samo)založbi ARC Records, to bo za promocijo in dostopnost ponoven hendikep, a tako to je: Watts pač tudi na škodo svoje glasbene prisotnosti na planetarnem prizorišču vztraja pri samostojnosti in samozadostnosti. Verjetno je tudi v tej njegovi življenjski poziciji iskati delček odgovora o virih njegove glasbene samosvojosti. Morda pa boste našli kompleksnejši odgovor na to dilemo na najpomembnejši način: ob poslušanju vseh šestih skladb s tega odličnega albuma.

Zoran Pistotnik