TRIO 3

Encounter

Passin' Thru Records, 2000

TRIO 3

Open Ideas

Palmetto Records, 2002

»Lake, Workman, Cyrille – trojica jazzovskih legend v mojstrskem avtorskem prepletu jazzovske tradicije in sodobnosti; polnokrvni jazz za visoko poletje,« sem si rekel ob srečanju z zadnjim, z letošnjim letom obeleženim albumom tega tria prvakov sodobnega jazza. Ti v njem na koncertnih turnejah in na albumih v kolektivnem naporu že kar nekako dobro desetletje udejanjajo svoje na prijateljstvu in dolgoletnih predhodnih skupnih izkušnjah temelječe glasbene zamisli. Trio 3 je pač preveč navadna, pa hkrati po svoje nenavadna ustanova, da bi bila deležna kar počez priznanja in navdušenja. Navadna, ker je trio zelo enakopravnih protagonistov - pihalca, basista in bobnarja, izmed katerih bi bil lahko vsak vodja; in v resnici je bil vsak izmed njih v preteklosti vodja številnih lastnih zasedb, pa zato ta trio nima vodje. Nenavadna zato, ker je to zasedba, v kateri se že nekaj časa vzporedno z drugimi projekti – in, resnici na ljubo, tudi ne glede na njihovo odsotnost – družijo trije vrhunski instrumetalisti, ki so za povrh že dolgo tudi v zgodovino sodobnega afroameriškega jazza vpisani kreativci, da bi jo uporabili kot vzvod za predstavljanje tistega delčka ustvarjalnih zamisli, ki so tesneje vpete v razmislek o jazzovski zgodovini. To pomeni, da seznam skladb, ki jih izvaja Trio 3, enakovredno sestavljajo lastne skladbe in priredbe del zdaj že klasikov sodobnega afroameriškega jazza s konca minulega stoletja. Prevladuje sicer avtorsko delo, ki pa je trdno vpeto v čas, ko so vsi trije soustvarjali podobo tistega jazza, ki se je uveljavil v zadnjih dveh desetletjih minulega stoletja. Temu ob bok pa kot potrditev upravičenosti in potrebnosti ponovnega ustvarjalnega tematiziranja omenjene glasbene izkušnje postavljajo priredbe skladb Mala Waldrona, Bobbyja Bradforda, Adegokeja Steva Colsona, Andrewa Hilla, Johna Carterja in še koga izmed tistih danes že na pol pozabljenih, a v desetletjih pred iztekom za zdaj edinega jazzovskega stoletja izstopajočih kreativcev, ki so sicer ostali vse do danes bolj ali manj v senci javne pozornosti. Seveda: ko opisujem ta kontekst, segam k virom, ki jih ponujajo zadnji albumi Tria 3. Resnici na ljubo Trio 3 ni tista izmed zasedb te trojice, ki bi jo najbolj cenil, čeprav že desetletja spremljam in ocenjujem ustvarjalno delo vsakega izmed njih posebej. Ves čas se mi je zdelo, da triu nekaj manjka; da je v bistvu nadomestek za njihovo pomembnejše lastno avtorsko početje in da ga uporabijo v obdobjih, ko so njihovi radikalnejši, prodornejši, z lastno ustvarjalno karizmo izraziteje podloženi projekti nekako v »stand by«; v nastajanju, v inkubaciji. Vse bolj pa kaže, da ta presoja ob soočenju z njihovim vztrajanjem pri skupnem delu in na planetarnem jazzovskem prizorišču ne zdrži več v celoti. Ali: še vedno sem prepričan, da izmed vseh albumov, ki so jih naredili skupaj, nobeden ne predstavlja tako konsistentnega glasbenega stališča, da bi sam po sebi že ponudil tudi presežek, ki bi ga vpisal med tiste, ki se jih ne sme spregledati, kadar je govora o dogajanju v sodobni afroameriški godbi zadnjega desetletja. Vendar pa se vse bolj kaže, da je s selektivnim pristopom v njihovem početju mogoče odkriti prave bisere in – še več – da jih je vedno več, in to začenja metati povsem drugo luč na njihov skupni opus. Navidez lagodna vztrajnost nepretencioznega igranja glasbenih prijateljev in že desetletja sopotnikov po vseh nepredvidljivih kolovozih sodobnega jazzovskega ustvarjanja na koncu beleži presenetljive rezultate. To ugotovitev dokumentirata zadnja dva albuma: Encounter, izdan leta 2000, in pa letošnji Open Ideas.

Zoran Pistotnik