TOM WAITS

Alice

Anti, 2002

TOM WAITS

Blood Money

Anti, 2002

Še dobro, da ga imamo. Brez priklanjanja in prilizovanja koraka po svoji poti, pa ga še vedno spremlja zavidljivo število ljubiteljev. Morda vse le še ni izgubljeno.

Dva albuma, objavljena istočasno, prinašata glasbo za gledališki predstavi, obe v režiji Roberta Wilsona ... čeprav, kaj ni večina njegovih albumov – vsaj tam od Small Change iz leta 1976 - gledaliških? Oris karakterjev in situacij, tudi interpretacija, ki mnogokrat oponaša cirkuškega napovedovalca, vse kliče k predstavi.

Tokrat, v nasprotju s prvim prispevkom za Wilsonovo gledališko igro Black Rider, si je Waits vzel več svobode. Vsebine so dovolj odprte, da bi jih zlahka uporabil v drugem kontekstu, obenem se zdi, da je izrabil priložnost in prispeval pesmi, ki so mu že davno obležale nekje na dnu predala. Po legendi (ne edini) je sam kupil CD ploščo s piratskimi posnetki za predstavo Alice, izvirno postavljeno na oder leta 1992, da si jih je lahko priklical v spomin in se prepričal, da so pesmi dovolj dobre za objavo na legalni plošči. Dobro pesem pa Waits napiše mimogrede. Celo če se mu rime izmikajo in mu je vsebina pomembnejša, vse reši s pravimi poudarki in med tisočimi razpoznavnim hropkim petjem. Če so za Tonyja Bennetta pravili, da bi lahko pel imena iz telefonskega imenika, pa bi zvenelo kakor dobra pop pesem, potem bi Waits iz tega naredil dramo z ljudmi z obrobja družbe v glavnih vlogah, če ne kar freak showa.

Tako Alica v čudežni deželi kakor Woyzeck Georga Büchnerja ponujata obilo iztočnic, ki jih Waits, tokrat s povsem enakovrednim prispevkom življenjske spremljevalke Kathleen Brennan, z neizmerno domišljijo preoblikuje v zgodbe. Na albumu Alice razkriva sentimentalnejšo plat, kolikor je je pač sposoben. V zadnjih dvajsetih letih ni objavil toliko jazzovsko obarvanih balad na eni plošči. A še vedno rad združuje nasprotja: če s hrapavim glasom zapoje ljubezensko odo, se mu od nekod rada prikrade strašljiva misel. Težko se pomiri s stvarmi, kakršne so videti: čudenje, malodane otroška zvedavost, obračanje možnih strani pogleda, vpletanje prizorov nelagodja – vse to mu omogoča vsakokratno svežino, ne da bi se mu bilo treba obračati po sodobnosti.

Blood Money je komplementarna plošča, na njej Waits daje poudarek strašljivosti in nelagodju na robu norosti. Uvodna, še za Waitsa neverjetno hropka Misery Is The River Of The World, ponuja mnogotera izhodišča. Spet ni nujno, da se drži izvirne zgodbe o izkoriščanem, ljubosumnem in za povrh občutljivem vojaku, to je le oddaljen navdih, da je v pesmi za gledališko predstavo prelil številne negativne projekcije. Pesmi Everything Goes To Hell, God's Away On Business in Starving In The Belly Of A Whale se zlahka kosajo z najbolj grotesknimi trenutki albuma Bone Machine, temu pritiče še uporaba iz zavrženih kovinskih odpadkov izdelanega instrumenta conundrum in parnih orgel kaliop. Še tako bogat izbor »pravih« glasbil v rokah izkušenih Waitsovih sodelavcev ni dovolj za spremljavo povorke vprašljivih vrednot. Za te namene si je moral Waits ustrezna sredstva šele izmisliti.

Alice in Blood Money sta še dve v dolgi vrsti Waitsovih plošč, vredni soočenja in izpraševanja. Še dve plošči, ki pritrjujeta mnenju, da se nanj lahko zanesemo. Res dobro, da ga imamo.

Janez Golič