WILLIAM PARKER QUARTET

Raining On The Moon

Thirsty Ear, 2002

Verjetno je ni osebe v sodobnem jazzu, brkljajočem po mejah kreativne ekspresije, ki bi bila tako prežeta z zanosom, misticizmom, potrebnim svetoboljem in neutrudnostjo, kot je vizionar William Parker. Ta veteran svobodnjaškega jazza in karikatura newyorške kreative naslanja marsikdaj ožuljene prstne blazinice na strune in izvablja delikatno zvočno poezijo iz kontrabasa že več kot tri desetletja. Skorajda desetletje je preživel pod patronatom pianista Cecila Taylorja, se uvajal v spekter svetovnih godb in duše z Donom Cherryjem in tolkalcem Milfordom Gravesom, dandanes pa si zaganjanja in reinterpretacije jazzovske zgodovine brez njegovega basovskega utripanja pravzaprav sploh ne moremo predstavljati. Njegov kontrabas je refleksija njegove duše, ki kriči skozi freejazz z Brotzmannom in drugimi veterani, se sprašuje o malih in velikih skrivnostih življenja z Davidom S. Warom, joče ob prastarih bluesih in trnovi, boleči dediščini afriških razseljencev, vroče bopa, swinga in išče interakcijo med sodobnim izrazom afroameriške diaspore s prastaro godbeno antropologijo - hip hop brati z jazzovsko izkušnjo. Barvne palete in odtenki v igri strun, prstov in loka so vedno raziskujoči, naj bodo v skladbah ali v spontani igri. Hkrati pa ga vedno vleče tudi k povsem človeškemu faktorju razumljivosti in pomenskosti abstraktne, neotipljive umetniške izraznosti, kot je glasba. Zato je beseda njen integralen del, medij sporočanja, jezik mitskega, folklorističnega in spiritualnega naboja. Njena sporočilna os je upanje, kot vodilo, ki Williama žene k neumornemu ustvarjanju, ki ga je privedlo do njegove najgloblje, senzibilne in prelepe izpovedi, ki jo zapisuje plošča Raining On The Moon.

Raining On the Moon je preplet nežnih ustvarjalnih utrinkov Parkerjeve duše, v katero se zlivajo še tolkalec svetovnih ritmov Hamid Drake, pihalec Rob Brown in trobentar Louis Barnes, gostja in hkrati odkritje plošče pa je pevka Leena Conquest. Prvenstveno kvartet je v preteklosti že zakuhal ploščo Oneal’s Porch, tokrat pa se je ob boku izredne vokalistke podal v globel iskanja melodije in harmoničnih vzorcev, ki sedejo naravnost v srce. Nekatere žene globoka introspekcija, osebnostna refleksija, prenesena v liričen naboj celotne plošče, ki le redko poseže po robatosti in igrivosti. Po obeh zadiši le v nalezljivo bluesovskem Hunk Pappa Blues: osnovna tema se razvije v svobodnjaški dialog trobente in saksofona ob odličnem ritmičnem kuhanju. Potem sledi glasba poetičnemu vidiku Parkerjeve univerzalne filozofije, ki je zavita v obliko, strukturo pesmi, kjer pa si zgovornost glasu in spremljajoča glasba podajata roki. Plošči bi prav lahko rekli žalostinka zaradi otožnega, sanjavega tona, vendar iz nje vejeta vera in veselje, univerzum občutij, ki lahko v trenutku prežamejo in stisnejo poslušalca. Hkrati gradi na povsem kolektivni igri, brez pretiranih jazzovskih akrobacij, izpostavljanja solistov in shematskega muziciranja. Fantje izvrstno pleteničijo, posvajajo zgodovino neke godbe in izpostavljajo njene ruralne, folkloristične elemente, kot Brownova flavta v Music Song ali zadnja skladba Donso Ngoni, naslovljena po prastarem ljudskem afriškem glasbilu. Parker se je z njim spoznal prek Dona Cherryja. Donso ngoni je šeststrunska harfa, glasbilo, ki je spremljalo lovce na pohodih, jih hrabrilo in ščitilo, kot vseprežemajoči duh, ki ga venomer zasledimo na ploščah Williama Parkerja. Raining On the Moon je čista, uglasbena poezija ene najbolj čistih in ustvarjalnih duš kreativne veje jazzovskih godb ...

(www.thirstyear.com)

LukaZ