HAWKSLEY WORKMAN

(Last Night We Were) The Delicious Wolves

Isadora Records/Universal Music/Multimedia, 2002

V svoji gizdalinski fazi se je Oscar Wilde po Picadillyju sprehajal v zelenih pumparicah in z lilijo v gumbnici. Medtem ko je izražal svojo »genialnost« in se deklariral za esteta, so se mu drugi bodisi posmehovali bodisi drug drugega spraševali: ali je genij ali je norec? Sto in nekaj let kasneje lahko isto vprašanje postavimo za Hawksleyja Workmana. Je 25-letni multiinstrumentalist, producent, pevec, plesalec stepa, pisatelj in prvovrsten nakladač genij ali je samo norec? No, gotovo je človek, ki si upa. Kot pravi v eni od mojstrskih proznih pisarij, je sram tisti, ki človeku preprečuje, da bi izživel žival v sebi. Z njegovimi besedami: »Shame keeps the animal locked away.« In Hawksleyja Workmana gotovo ni sram. Mislim, nerodno mu ni bilo niti zase izbrati takšno umetniško ime, kaj šele avtobiografijo (kajpak jo je izdal) popestriti s takšnimi »resničnimi« anekdotami, kot je na primer ta, da je kot otrok nekje na kanadskem podeželju letel s papirnatim zmajem, ki si ga je pritrdil na rokav. Ali pa da si je ob prihodu v Toronto služil kruh na plesni akademiji, kjer je loščil čevlje in pomival tla, v zameno pa hodil na brezplačne vaje iz stepa in spal v garderobi. Dobro, mogoče mu to še nekako verjamem, tega, da je kasneje kot najboljši plesalec akademije (!) nastopil pred dansko kraljevo družino, pa mu gotovo ne. Ali pač? Čar tega kanadskega genija je namreč prav v tem, da te z domišljijo popelje v posebno vrsto umetnosti, ki ji žal še ne poznamo imena. Ne gre za dnevno sanjarjenje, pa tudi za naivno nasedanje ne; gre za nekaj višjega, genialnega, božanskega, če hočete, po drugi strani pa za nekaj lažnivega, bolnega in domišljavega. Na katerokoli stran se boste že postavili, ostaja dejstvo, da je album Hawksleyja Workmana čista inovacija in navdušujoča sprememba v verigi bolj ali manj predvidljivih albumov. V primerjavi z vsemi drugimi izdelki je tale tako sproščen glasbeni biser, da se človeku popolnoma nehote zazdi, da morajo drugi za stvaritve preliti mnogo potnih srag in krvi, da naredijo kolikor toliko podobno mojstrovino. Nemara se ta zapis zdi navadno »bluzenje«, ampak tudi vi boste »odbluzili«, ko boste slišali samo prve takte naravnost izvrstne prve pesmi na albumu, Striptease. Živalski nagon, hrepenenje umetnika in verzi genija se zlijejo v pravo industrijsko pop klasiko. Da o gibljivosti Hawksleyjevega glasu sploh ne govorimo. Njegov falzet primerjajo (kakopak) z Jeffom Buckleyjem, ko se loti balad, privre na dan Tom Waits, po teatralnosti v interpretaciji pa gotovo spominja na Freddieja Mercuryja, Davida Bowieja in Davida Byrna. Pravzaprav ne vem, kaj mu gre bolje od rok: ali izpovedovanje goreče strasti in ljubezni v bizarnih diskoidnih zvočnih podlagah, na katere s spačenim glasom obesi »kinky« verze, kot je »I'm jealous of your cigarette and how you wanna suck on it and not me« (Jealous Of Your Cigarette), ali nostalgično baladno obujanje spominov na mladost (npr. Old Bloody Orange). Album (Last Night We Were) The Delicious Wolves spominja na pravi broadwayski muzikal, v katerem Hawksley Workman odigra vse vloge in odpleše vse plesne točke, tako kot je na temle albumu odigral vse inštrumente, zapel vse vokale in produciral vse komade. In album izdal pri svoji založbi. Prosim lepo. Takšni ljudje se res rodijo enkrat na sto let.

Marta Pirnar