XINLISUPREME

Tomorrow Never Comes

Fat Cat Records, 2002

Nekatere plošče te lahko šokirajo preprosto že s tem, ko se pojavijo na obzorju tako hitro in nepričakovano, kot da bi padle z neba. Duet Xinlisupreme je bržkone eden takih primerkov, ki ga v katalogu ni pričakovala niti sama kultna založba Fat Cat, ko je nekega lanskega vročega poletnega dne v nabiralniku našla preprost demo posnetek epskega hita prekrasnega naslova All You Need Is Love Was Not True in misterij, ki ga je bilo najbrž težko rešiti. Dva odtrgana japonska manijaka iz mesteca Oita sta se namreč kar se da spontano prijavila na »skriti« natečaj, ki ga Fat Cat v odvodu Splinter Series gradi že nekaj časa ter ga z izdajam sedempalčne vinilne »črnine« namenja izključno mladim, svežim in še neuveljavljenim silam z vseh koncev sveta, ki lahko z uspehom grobega materiala nenazadnje pridejo celo do redne plošče. In Xinlisupreme sta priložnost prekleto dobro izkoristila z urejenim kaosom, v katerega sta strpala kitarski hrup, industrijo, minimalizem, postpunk in psihedelijo. In ko sem ušesje nastavil njunemu sijajnemu prvencu Tomorrow Never Comes, sem povsem razumel razburjeno in skrajno navdušeno ozračje vodilnih protagonistov Fat Cat. Xinlisupreme namreč povsem po svoje ter kar se da izvirno maličita marsikateri steber zgodovine popularne in malo manj popularne muzike ter njene delčke gradita v veličastno in neuravnovešeno celoto čustev, hrupa in melodije. Če bi Xinlisupreme omejil le na en, predvidljiv žanrski predal, bi jima delal velikansko krivico. Kar ne morem namreč verjeti, kako zrelo in prekleto drzno zvenita Yasumi Okano in Takayuki Shouji že v premierni predstavi. Neobremenjenost je vsekakor njuna velika vrlina, saj se ne priklanjata le sodobnim godbenim praksam, ampak pokažeta veliko zanimanja tudi za tradicijo. Album Tomorrow Never Comes lahko v nekem trenutku zapade v repetitivno hrupno mantro na sledi My Bloody Valentine, zgodnjih Jesus and Mary Chain in Louja Reeda v obdobju Metal Machine Music, a bo že v naslednjem trenutku preučeval dvoboj japonske tradicionalne godbe z veličastnim kitarskim hrupom, ki pa najbrž ne bo več preživel strelskega duela med tribalno industrijo, postpunkom in pečatom duha kakšnega Merzbowa. Plošča je namreč izjemno večplastna izkušnja, ki spontano in mladostno zagnano sili na vse možne konce in kraje s kar se da minimalnim instrumentarijem. Le redko je namreč glasba kakšnega dueta, ki poleg monolitnih in strojno organskih ritmov, kitarskega feedbacka in morja efektov občasno uporabi le še glas, klavir ali kakšno tradicionalno glasbilo, tako ekspresivna, dramatična, polno strukturirana in neposredna dobrina. A četudi ima vseh dvanajst komadov prvenca izrazite elemente individualnosti, še vedno delujejo najbolje kot celota, saj se zdi, da črpajo moč prav iz medsebojne povezanosti in različnosti.

Danijel Mežan