DRUGA GODBA 2002

Ljubljana, Maribor, od 23. 5. do 5. 6. 2002

Ko se pomlad prevesi v zgodnje poletje, tudi v Ljubljani pod večer zadišijo lipe in bezgovi grmiči. Ta omamni, že skoraj ekstatični vonj je v mojem spominu neločljivo povezan z glasbo. Pomlad je pač čas, ko čutila zaznavajo najsubtilnejše odtenke in jih družno pregnetajo v najbolj nepredvidljive kombinacije.

A kaj zlodja, ko pa se ta sicer povečini dobromisleči kaos, ki v določenih časovnih in prostorskih dimenzijah pribrbota na plan, ne obnese vedno najbolje.

Sploh v relacijah jaz-drugi, a to še ne pomeni, da brezhibno deluje tudi v sferi samokritike.

Morda me prav zato moje majske čutnosti tako spominjajo in vežejo na Drugo godbo, letos že polnoletno frkljo, ki ji je status odraslosti stopil v glavo, zato ji gre že malce na otročje. Verjetno moramo njeno kapricavost pripisati pubertetnim krčem in divjanju hormonov, ki morajo za vsako ceno dokazati, da je bila iniciacija v obdobje zrelosti uspešno izpeljana, pa četudi pod pretvezo.

Šminka, ki jo deklič sune iz torbe Velike festivalske Matere, gospe s statusom in ugledom, ter srajčica, krojena po najnovejših modnih zapovedih industrijskega koncerna world music, sicer navidez prikrije mozoljav obrazek, svečko pod nosom in zmedeno dušico, a še zdaleč ne dovolj uspešno, da je ne bi stari mački že na daleč zavohali.

Ja, njim je bila kot ukaželjen malček, ki je zvedavo kukal v svet, veliko bolj pri srcu. Saj, otroci jo tudi pihnejo, vendar jim je že v naslednjem trenutku vse odpuščeno. Odraslim pač ne. S težo let se povečuje breme odgovornosti, pravice se delijo, dolžnosti pa množijo. Ravno tako, kot se širi spekter odtenkov zaznavanja in vrednotenja glasbe. Spoznanje, da se svet ne barva več zgolj na belo in črno ter da glasba ni samo slaba ali samo dobra, prva ali druga, je morda prej prekletstvo kot blagoslov. Tako za drugo godbo, kot za varuhe njenega spomina.

Včasih praznik drugačnih, medijsko spregledanih, obskurnih godb, danes postaja globaliziran kramarski sejem mainstreamovske eksotike, kjer nas (z redkimi, a toliko svetlejšimi izjemami!) nič več ne more zares očarati in začarati.

Problem je zopet čisto najstniški. Druga godba hoče biti namreč na vso moč všeč vsakomur – veleposlanikom, avtomehanikom, penzionistom, otrokom revolucije, gospodinjam, birokratom in avtokratom. To je sicer lepa gesta, rezultat pa precej klavrn. Čaščenje etno korenin in veseloigre hibridnih potomcev že dolgo ne vzburjajo več in so enostavno preplitke za draženje najfinejših glasbenih brbončic. Sčasoma se prenaješ tudi lično garnirane in z omlednim nasmeškom postrežene etno-fletno godbe.

Na festival tako dandanes hodimo preizkušat meje svojega glasbenega metabolizma, upajoč, da bo na meniju še kaj drugega kot le multi-kulti bržola. Ali pa da bo vsaj prebavljiva, če jo je že nemogoče s kruhom pomazati.

Še vedno smo torej prav po kosovirsko firbčni. In kljubujemo viharjem. Vprašanje je le, kako dolgo še?

No ja, priznajmo, včasih smo tudi prijetno presenečeni. Vsaj prve pol ure. Včasih tudi več, če nam le preostalih pet ur ne pokvarijo majhni, ki hočejo biti veliki, ali kar je še huje – veliki, ki hočejo biti še večji in še bolj dopadljivi. S slednjimi je vedno križ. Po bitki so lahko le zmagovalci ali poraženci.

Pa pobrskajmo malce po malhi spominov.

Veliki Rachid Taha je letal visoko, a pristal precej nizko. Velika Cesaria Evora je lahko velika le v malem (v vseh pogledih). Veliki Evan Parker se je ob mojstrskem preigravanju indijskega saksofonista Kadrija Gopalnatha zdel manjši, kot je v resnici.

Veliki maestro Gasparjan je resnično velik, ampak v nekem povsem drugem času in prostoru. Veliki Papa Noel pa je velik zato, ker se na mere požvižga.

Manjši so navadno bolj zanimivi – že zato, ker jih obdaja avra misterioznega. Če se delajo večje, kot so v resnici, jim kritiška peresa takoj navijejo ušesa. Francoske globalne vrtičkarje Lo'Jo smo prve pol ure še nekako prebavljali, ob The Shrine Synchro System pa smo premnogi fasali hudo grižo. In ko je bilo nebo že popolnoma prekrito s črnimi oblaki obupa, se je zgodilo tisto pravo drugogodbeno užitkarstvo – diabolični performans finskega krotilca harmonike Kimma Pohjonena. Greh gre v meh, in ko meh poči, sam vrag iz njega skoči. Kimmo že ve.

Za konec pa naj se še malo svetlika. Druga godba se namreč nomadizira. Letos smo jo tako opazili tudi v Cankarjevem domu, bojda pa je pokukala celo v mariborski jazz klub Satchmo.

Pa drugo leto, moj deklič, daj, povandraj še malo naokoli!

In pusti že enkrat šminke pri miru!

Katarina J.