FESTIVAL SONAR

Barcelona, Španija, od 13. do 15. 6. 2002

Kje sploh začeti tale spis o nepozabnem doživetju, ki ga vsako leto začini že tradicionalni dogodek v glavnem mestu Katalonije: mednarodni festival za napredno muziko in multimedijsko umetnost. Tisti, ki je bil tokrat nared že devetič in se je v zadnjih letih razrasel v nepričakovane dimenzije. Prav. Če odštejem velik strošek in ubijajoče podnebje, ki moji bledolični naravi ni nič kaj pisano na kožo, me je najbrž najbolj presenetil klasičen paradoks, ki ne more niti iz ustroja po vsej verjetnosti enega največjih elektronskih in eksperimentalnih festivalov, ki gradi identiteto na multikulturnosti in multižanrskosti. Govorim namreč o dvoboju med radikalno in gverilsko avantgardo ter diskotečno plesnimi atrakcijami in zvezdniki. Najbrž je prav zato Sonar razdeljen tudi na dva dela: dnevnega in nočnega. Tistega, ki skrbi za godbe in radikalizacijo posluha, ter tistega, ki igra le na kapital in množice. Čez dan se manipulira in buri posluh z artisti tipa Christian Marcley in Yasunao Tone, čez noč pa pleše in pada v nezavest ob kakšnem Carlu Coxu in Jeffu Millsu. Ha. Čakalne vrste za koncerte so včasih že nepopisno dolge, količina multikulturne populacije pošteno tlači mojo minimalistično dušo, o varnostnikih pa niti ne bi izgubljal besed. Na Sonarju namreč za naposled odobren prehod potrebuje »press izkaznico« celo pes. Edini pes. Pa četudi sodi med osebno prtljago »hrbteničnega« hrupneža Zbigniewa Karkowskega, ki je skupaj s španskimi dolgolasimi metalci Tito uprizoril najbrž enega vrhuncev, saj je v zgodnji popoldanski vročini deloval kot balzam za ušesa z neuravnovešenimi valovi noisa, ki so jih pričarali iz okostja narejeno »godalo« in psihedelični težkokovinarski rifi. In nenazadnje sem tu prvič videl, da so na nosilih iz velike dvorane odnesli predozirano dekle, ki ni preneslo naporov prav nič v prihodnost usmerjenega (pa četudi so to na veliko naznanjali!) hiphopovskega seta nekdanjega Companyflowovca Mr. Lena. Uvedel je nastop na žalost že razpadlih hiphopovskih gverilcev Anti-Pop Consortium, ki so v osmih letih obstoja nakazali smernice razvoja žanra, a v živo v preveliki dvorani, ob nemotivirani publiki in slabem ozvočenju le niso mogli priti dovolj do izraza. Kot vse kaže, je lahko za marsikoga tudi hip hop dovolj nevarna substanca, a v programu festivala le ni bila osrednja točka. Sonar pač poskuša zajeti karseda pomemben del tistega, kar je tako ali drugače označilo zadnjih nekaj let elektronske godbe z najrazličnejšimi odvodi in smernicami. Če imaš toliko različnih obiskovalcev z vsega sveta, ki jih je vsaj polovica na najrazličnejše načine povezana z muziko in multimedijo, številka pa se je v treh dneh obrnila že na slabih 90.000 prisotnih, je multikultura zvočnega izbora seveda nuja. A pomembno je tudi to, da nikoli ne izgubiš stika s pionirji in pravovernimi smerokazi za nadobudne mladce. In ta zmes pogleda v prihodnost in občudovanja tradicije Sonarju kar uspešno uspeva, čeprav brez blišča le ne zmore več. In najbrž sem se tudi zato vsaj do neke mere izogibal nočnim seansam in našpičil ušesa predvsem ob »dnevnem« programu, ki se večinoma dogaja v strogem centru Barcelone. Večina dogajanja se namreč odvije predvsem v ogromnem Centru za sodobno kulturo in v Muzeju za sodobno umetnost, ki sta letos še razširila površino. In če se dovolj hitro znajdeš in orientiraš med velikim številom posebej za to priložnost preurejenih prostorov - od npr. SonarCineme, SonarDoma, SonarLaba, Halla do SonarComplexa -, imaš več kot dovolj priložnosti za užitek od žgočega opoldneva pa vsaj do desete večerne ure. In če ti je prevroče, se lahko odpraviš v »notranjost« in si v SonarCinema ogledaš Wordsoundovo hiphopovsko epopejo Crooked, zaužiješ neposredno brutalnost zbirke kratkih filmov legende Richarda Kerna ali pač spoznaš raztelešene gramofonarske osnove Christiana Marcleyja v francoskem dokumentarcu Record Player. To je ena možnost. Lahko pa tudi skočiš na kakšno tiskovko, predavanje, avdiovizualno diverzijo, predstavitev pripomočkov kakšnega Kita Claytona ali pač postopaš po sejmu s črno plastiko in zgoščenkami, ki je bil letos neverjetno slabo opremljen. A vse to je bila le nekakšna spremljevalna dejavnost festivala, saj včasih človek potrebuje kar nekaj minut za regeneracijo po intenzivnem koncertnem soočenju. Ni pač lahko, pravzaprav že meji na znanstveno fantastiko, v tako kratkem času pogledati vse, kar te zares zanima. Mogoče boš v tem tempu uspel nekaterim nameniti samo slabe pol ure, a drugače pač ne bo šlo. Skrben načrt je več kot primeren, saj je tudi okoli dva ducata nastopov, kolikor sem jih uspel zaznati, pravzaprav le mala količina ob neverjetni ponudbi, ki doseže več 300 akcij in prezentacij vseh vrst.

In če bi za tole recenzijo moral poiskati vrhunce, bi se najprej rad ustavil pri posebnem koncertu že legendarnih drugačnih rockerjev Yo La Tengo. Letos so namreč imeli le nekaj podobnih nastopov, saj so predstavljali gradivo z nove, najbrž najbolj radikalne in eksperimentalne plošče The Sounds Of The Sounds Of Science. Gre za osem instrumentalov, posebej spisanih za spremljavo osmih kratkometražnih filmov - posnetih med letoma 1929 in 1978 - kultnega nadrealističnega filmarja in fotografa Jeana Painleva, stalnega sodelavca Jacquesa Cousteauja in specialista za podvodno fotografijo in film. In ko v skorajda dveh urah koncerta, ki poteka v popolnoma zatemnjenem prostoru in v ozadju na velikem platnu prikazuje vizualne bisere, doživiš popolnoma naravno in magično zlitje atmosferične godbe s prelepimi podobami ljubezenskih in življenjskih zgodb podvodnih bitij, od rakov, hobotnic do podvodnih konjičkov, je izkušnja več kot popolna. Pa četudi si utrujen in te noge še komajda držijo pokonci.

Posebna je bila tudi serija štirih koncertov, ki bi jih lahko po konceptu virtualno podnaslovil »eksperimentalno raziskovanje gramofona in CD-igralnika kot pravovernega instrumenta«. Že uvod z avstrijsko-avstralsko navezo Gcttcatt, ki jo sestavljata Mathias Gmachl, član improelektronikov Farmers Manual,na halucinogenih vizualijah in elektroakustični »scratcher« Martin Ng, je dal slutiti, da gramofonom zares ne bo prizaneseno, saj se je slednji nad njim znašal tako brutalno in fizično, da so oblaki hrupa kaj hitro zadimili celoten prostor. A to je bil le uvod, ki ga je z neverjetnim nastopom stopnjeval otoški zvočni manipulator in nekdanji arhitekt Janek Schaefer, ki je z dosežki že pristal celo v Guinessovi knjigi rekordov z najbolj vsestranskim gramofonom. A tokrat ni predstavil glavne iznajdbe - gramofona s tremi ročicami -, ampak se je »zadovoljil« le z drugim izumom, kjer si za gradnjo atmosferične in natančno izmerjene izkušnje pomaga le z dvema ročicama: ena je namenjena »veliki« črni plastiki, druga pa 7-inčerjem. In v nepretrganem, slabih 50 minut trajajočem ambientalno konkretnem popotovanju se je zelo izrazito prikazala njegova arhitekturna preteklost, saj sestavlja veličastne in minimalistične zvočne strukture, prepolne podrobnosti, počasi razkrivajočih se abstraktnih svetov in gramofonske manipulacije. Povsem drugače pa se je stvari lotil legendarni japonski improvizator in zvočni raziskovalec (nasploh eden od prvih v rodni deželi!) Yasunao Tone, ki je na drugačnogodbeni sceni že od začetka šestdesetih let, ko je bil še aktiven v gibanju Fluxus; ves ta čas sklada godbo kot del kulturnih študij, preučevanja avdiovizualnih materialov in poststrukturalnih teorij. In na Sonarju smo lahko tokrat tudi v živo razbrali njegovo ideologijo tako imenovanih umetnosti napak, saj jo je kot eden pobudnikov zastavil že v osemdesetih letih, ko je začel eksperimentirati s »preskakujočimi«, »pokvarjenimi« in »opraskanimi« zgoščenkami, kar sta v kasneje v devetdesetih letih inventivno nadgradili predvsem zasedbi Oval in Disk. Njegov »solo za poškodovani CD« se je začel s kar precejšnjo zamudo, saj kar niso in niso mogli usposobiti njegovega osnovnega pripomočka: posebnega in večnamenskega CD-igralnika. A ko je enkrat celota le funkcionirala in si je gospod Tone prižgal ogromno kubansko cigaro ter se prestavil v meditativno držo, se nikakor nisem mogel upreti krvavečim ušesom in še enemu razsekanemu in atonalnemu hrupnemu rafalu, ki je z zvočnimi zankami in nepričakovanimi obrati prenasičenega, a čistega ambienta držal prisotne v nepretrgani koncentraciji in prepuščanju neusmiljenemu zvočnemu toku. Za sklep te virtualne sekcije pa je na veliko sceno stopil najbrž najpomembnejši avantgardni gramofonar, ki je pripomočku tudi nadel ime pravovernega glasbila. Govorim seveda o gospodu Christianu Marcleyju, ki je še vedno razburljiv in samosvoj kot v začetku osemdesetih let. Energija, improvizirani trenutek, specifične in originalne »ukane«, od ustvarjanja zvočnih zank z oblepljenimi vinili, drgnjenja črne plastike do plošče z »zamaknjeno luknjo« in nepravilno rotacijo ter izrabljanja vsakega potenciala pripomočka (v tem primeru treh gramofonov), so še vedno glavne značilnosti njegovega aktivnega koncertnega početja, ki nenehno preseneča s preobrati in z oplajanjem z multižanrskimi vzorci. In zanimivo, da je bil letos Christian Marcley ena osrednjih osebnosti festivala, saj je poleg že omenjenega dokumentarca Record Player in živega nastopa za stransko dejavnost na festivalu aktiviral še predavanje o metodah in posebno inštalacijo z video materialom.

Festival Sonar je zanimiv tudi zato, ker vsako leto v tako imenovanih »showcasih« angažira lepo število aktualnih in atraktivnih založb, ki lahko predstavijo svoje početje z večinoma najbolj reprezentativnimi bendi, didžeji in producenti. Vsekakor je zelo navdušila berlinska alternativa Morr Music, ki je z nastopi Isan, Lali Pune in Manual tudi v živo predstavila smernice tako imenovane indietronike. In če sem otoški črnohumorni duet Isan zamudil, sta zato Manual in Lali Puna več kot dostojno zastopala barve zmesi digitalnega z organskim, prepojene z bujnimi melodijami, melanholijo in pop prizvokom. Še posebej je izstopal danski multiinstrumentalist Jonas Munk alias Manual, ki si je tokrat poleg samplerja priskrbel še klaviature in kitaro ter postregel z atmosfero, prepojeno s hašišem, s psihedeličnim plavanjem in z obsežnim izborom z dveh solističnih plošč. Lali Puna so imeli nemalo težav, saj ne samo, da veliki oder ni ravno primeren za njihovo intimo, ampak jim je posebne težave povzročal še mikrofon, zato so celoten koncert odigrali kar v instrumentalni različici popoidnega neokrautrocka, ki je v živo trši in bolj razmigan, kot smo vajeni z nežnih in osebnih plošč.

Svoje je k letošnjemu festivalskemu ozračju prispeval tudi otoški kult Leaf Label, ki se je odločil, da nas počasti z dvema atrakcijama: mehiškim minimalistom Murcofom in kanadskim poskočnežem Manitobo. In če sem od prvega pričakoval kar preveč po letošnjem neverjetnem prvencu Martes, sem zaradi preslabega ozvočenja, nenehnih tehničnih težav z laptopom in kar se da dolgočasne odrske prezence, ki le pritiska na tipko »igraj«, kaj hitro zapustil prizorišče. Precej bolje pa se je obnesel Manitoba, ki sem ga uspel videti kar dvakrat. Najprej je v majhnem šotoru snemal didžejevski set sredinskega hip hopa in jungla za Sonarjev radio, na pravem odru pa je ponudil pričakovano. Ne samo, da je nenehno hotel ugajati množici in jo dvigniti na noge, ampak kar ni mogel spustiti oči z obsežne zlate ogrlice z velikanskim napisom Manitoba. Ne vem sicer, ali hoče posnemati hiphopovsko zgodovino, a zvezdnik ravno ni navkljub vsej bleščavosti. V live actu je ob pomoči gramofonov in »prenosnika« posegal po materialu z rednih nosilcev zvoka in ga smelo mešal s sempli znanih tem iz funkovske, karibske, soulovske in celo krautrockovske zapuščine. Ha. Ob neki priložnosti je v poskočno mineštro stalil celo ritme kultnega komada Canov, Vitamin C, in ga spečal skupaj s funkovskim napevom. Povsem zadovoljivo, le da sem od Leafa pričakoval precej več.

Lepo odkritje je tokrat prišlo tudi iz dežele vzhajajočega sonca, saj se je predstavila tudi založba in multimedijska organizacija Third Ear; skrbi predvsem za mlade domače muzikante in producente, ki razgrajujejo idejo take elektronske godbe, ki si za cilj izbere pomiritev in združitev s človeškim duhom. In videno ni bilo daleč od resnice, saj sta mlada glasbenika Ryo Co in »one man band« World's End Girlfriend ponudila zvrhan odmerek izvirnosti in čustvenega razburjenja. Ryo Co je namreč presenetila že s pojavo, saj se ti je lahko zazdelo, kot da za računalnikom in učinki spremljaš krhko mladoletno deklico, ki pa zvočno prav nič ne prizanaša slušnim kanalom, saj so razsekani ritmi nenehno grozili, vpadi hrupa in kozmičnega ambienta pa so pritegnili v spomin rojake Tanzmuzik in otoškega posebneža Third Eye Foundation. Še večjo katarzo pa si je privoščil enigmatični World's End Girlfriend, ki sem ga moral preveriti v živo že zato, ker je promocijsko gradivo napovedovalo verzijo »Godspeed You Black Emperor! na laptopu«. Primerjava sicer ni na mestu, a bržkone obe ekipi dosegata podobne atmosferične učinke in zvočne strukture gradita na velikem izboru raznorodnega instrumentarija. Prav. World's End Girlfriend je res celoten koncert stoično presedel na sredini odra, se poigraval s kitarskimi melodijami in hrupom, vse drugo pa pričaral iz semplerja. Bržkone postrockovsko elektronska poslastica, ki predeluje zgodovino popularne godbe značilno neposredno in kar se da samosvoje, tako, kot dojemajo le japonski umetniki.

Povsem nepričakovano je navdušila tudi kanadska posebnost Peaches, ki je dokazala, da je že prava zvezdnica, ki na koncertno prizorišče pritegne velike količine težko obvladljivih množic. Čeprav se ne štejem med oboževalce njenega cenenega elektra, punkovskega pristopa, ideje »naredi sam« in vseprisotnega razgaljanja vseh delčkov telesa, pa je imela tokrat srečo, da se je za enkratno priložnost spečala s finskim kultom minimalistične in polarne elektronike Pan Sonic, ki že kar nekaj časa prebivata v Barceloni. Brez njune pomoči bi najbrž zapadla v povprečje, a bobneči basi in skeletni napadalni ritmi, ki so prevladovali v primarnem industrijskem ambientu, so jo preprosto prisilili v malce pasivnejšo vlogo, saj je skrbela le za glasovne izlive in kitarske dratarije.

Med drugimi zanimivimi koncerti lahko omenim še pred časom spet od mrtvih vstale Tuxedomoon, ki so s prerezom delovanja ponudili nostalgično obujanje postpunka in osemdesetih let, nizozemski repetitivni in hiperaktivni »noise tehnaši« Goem pa so me prvič v mojem življenju pognali iz neke koncertne dvorane, saj moja ušesa preprosto niso prenesla niti 15 minut hudega trpljenja in zvočnega masakra. Washingtonski elektro organski duet kitare in naprav za manipulacijo Chessie je predstavil zadnjo ploščo, ki se usmerja v vizualne podobe vlakov, nočne vožnje in popotovanja, ter s plavajočo atmosferiko pošteno umiril čutne organe. Popolna zabava je bila zagotovljena ob črnohumornih in retro usmerjenih finskih strelah Aavikko, ki so s parom cenenih klaviatur, bobnarskim setom in uniformami poskrbeli za obujanje »diskoidnih« časov. In da se Skandinavci znajo zares zabavati, sta dokazala tudi Kira Kira in Johann Johannson - dva od treh idejnih vodij islandske gverile Kitchen Motors. Sonar namreč vsako leto ponudi tudi obilico zanimivih didžejevskih setov, in njun je bil bržkone eden boljših, saj sta preletela katalog založbe in izbrala le smetano indietroničnega, elektronskega, popoidnega in postrockovskega zaklada. Barve postrockovske drugačnosti so tokrat zastopali tudi lokalci iz Barcelone - trio Balago. Že dve kitari, sempler in klaviature so bili namreč dovolj, da so v spomin takoj priklicali očiten spomin na Labradford in ob filmski podpori morilskega pohoda in čudežnega popotovanja poskrbeli za najbolj intimno, osebno in pomirjujočo izkušnjo letošnjega Sonarja. In če so zadovoljili tudi Nemci z ambientalno minimalističnim elektronikom Static in clicks'n'songs duetom Coloma, ki ga vodi nekdanji član Kreidler Alex Paulick, pa lahko sestavek končam z največjim razočaranjem. To je bil kalifornijski upornik brez razloga Kid-606, ki je tokrat skupaj z Wobblyjem, DJ/Rupturom in Cexom zastopal barve založbe Tigerbeat6, ki jo tudi vodi. Predstavljal je namreč nov infantilni material The Action Packed Mentallist Brings You The Fucking Jams, ki se ponaša s praznim in monotonim »bootlegovskim« mešanjem trdih in distorziranih drill'n'bass ritmov z znanimi temami iz popularne godbe, ki sežejo od Kylie Minogue, Eminema, Missy Elliot, Black Sabbath do znane melodije »video killed the radio star« in še marsičesa. Neokusno, naravnano v neutemeljeno provokacijo in že kar preveč za moja občutljiva ušesa. Preživeli pa smo le - in gremo tudi naslednje leto na dolgo pot.

Danijel Mežan