VLATKO STEFANOVSKI IN MIROSLAV TADIĆ

Vrt škofjeloškega gradu, Škofja Loka, 21. 6. 2002

»Kad si sam, kad je sve tužno, ti se sijeti nje, Makedonija ti pruža ljubav i sve.«

Tistega junijskega petka je bilo vroče kot v peklu in prav vse – še koruzni žarki makedonskega sonca, natresenega v izsušeno travo škofjeloške grajske vzpetine - je puhtelo kot ožgana prilepska polja. Ob takšnih, skrajno neprijaznih temperaturah, ko se še psi zavlečejo v senco utic, mora obstajati preklemansko dober razlog, da ljudje v tisočglavi procesiji grizejo v strmi breg, če seveda izvzamemo ekstremizme drugačnih vrst. Mene je, skupaj z množico, v razbeljeni klanec gnala naravnost pobožna želja potrditve tistega, kar se že od gimnazijskih časov v moj glasbeni zemljevid zarisuje pod pojem Makedonija. Neizmerljivo hrepenenje, goreča žalost in še strastnejši krik radosti življenja, upanja, ljubezni. In vse, kar je vmes: med tradicijami in modernostjo, med Balkanom, Evropo, Mediteranom in Orientom.

Makedonija – svet tisočerih glasbenih obrazov. In le en ključ, ki mi jih je vse odklenil: Krushevo Vlatka Stefanovskega in Miroslava Tadića. Na prvi pogled elementarno, a mojstrsko, skorajda nadstvarno sozvočje dveh akustičnih kitar, dvanajstih strun in dveh glasbenikov, ki sem ga, nekoč najdeno po čudnem spletu okoliščin, prišla tisti večer preverit na lastne oči in ušesa.

Posedli smo v travo, med krošnje mogočnih dreves, in se pustili zapeljati plimovanju zvoka. Tako preprosto je bilo. Drobencljajoče kot oro na razsušeni zemlji, divje in temperamentno kot cigansko srce, žgoče kot mlad makedonski tobak, mantrično, zasanjano, kot počasna voda Vardarja. Krushevo – Live in Belgrade – Live in Škofja Loka, trije različni odtenki istega spomina. In še mnogo, mnogo več kot zmore opisati moje metaforično pretikanje. Tisti večer so se po zelo dolgem času v dolini za gradom izpolnile vse tri zapovedi, po katerih se prepoznavajo in vrednotijo nepozabni koncerti.

Prvič – stvarjenje odlične, minimalistično bohotne glasbe in nevsiljiva, a intenzivna vez s publiko. Malce se je zataknilo le pri ozvočenju. Integriteta akustike je namreč ob tolikšni prosto gibljivi množici vedno ranljiva.

Drugič – prostor, ki izdatno pripomore k razpoloženju. Nekakšen naravni amfiteater na obronku gozdička, obkrožen z orjaškimi dišečimi lipami in malimi osvetljenimi jurčki, kjer se je cedilo pivo in cvrčalo meso. Sanjsko.

Tretjič – dobrih starih prijateljev v obilju.

Ostali smo vse do jutra.

Katarina J.