43. JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA

Ljubljana, od 27. do 29. 6. 2002

Ko je že kazalo, da sta doslejšnji dve izdaji ljubljanskega jazzovskega festivala pod vodstvom Oliverja Belopete na pravi poti glede iskanja pravega ravnovesja med mainstreamovskim in novim jazzom ter tudi glede tipanja želja domače publike, je letošnje jazziranje v Križankah odprlo kar nekaj vprašanj o obeh omenjenih zadevah. Predvsem je presenetil relativno slab obisk, še zlasti prvega dne festivala, ko se je na posluh med drugim dajal sijajni (angažirani) lirizem Charlesa Lloyda, čigar koncerti v tujini so praviloma razprodani. Očitno je, da je pri nas občinstvo premalo informirano in poučeno ter premalo pripravljeno na tveganje. K tej neinformiranosti, mimogrede povedano, velik delež prispevajo tudi največje slovenske založbe, ki se jim ne ljubi v preddverju postaviti na ogled jazzovske ponudbe. Katalog festivala, v katerem med drugim najdemo (prevedena, a podpisana kot avtorska!?) besedila s spletne strani All Music Guide, tudi ni nikomur v čast!

Če pogledamo celoten glasbeno izzivalen in prodoren »izkupiček« letošnjega jazza, slika sploh ni tako slaba, kot se kaže na prvi pogled. Težava je le v tem, da so bili presežki prepogostokrat v slabi družbi neizrazitih, nedomišljenih ter tudi preživetih jazzovskih oblik. Sèm vsekakor sodita letos še posebej neposrečeno izbrana slovenska predstavnika, Dejan Pečenko s preveč v obujanje preteklosti zazrtim pianizmom ter Igor Lumpert z nenavdihnjenim projektom, v katerem sta ga ugledna tuja gosta (Reggie Workman in Damion Reid) v glasbeni ekspresivnosti in v odrski prezenci enostavno »požrla«.

Razočaral je tudi Trevor Watts's Celebration Band, še eno izpeljavo večdesetletnih iskanj idealnega sožitja jazzovskih in afriških tradicionalnih godb. Nastop je izzvenel, kot bi ga Watts in predvsem njegovi precej manj izkušeni soigralci odigrali brez prave zavzetosti in udarnosti ter tistega za Wattsovo muziko tako značilnega fluidnega, a čvrstega glasbenega toka. Po tem precej »šolsko« naravnanem in glasbeno naivnem nastopu je k sreči sledil Charles Lloyd, ki je izvrsten koncert odigral z neskrito strastjo in religiozno predanostjo. Pokazal je, da je balada vse kaj več kot enostavna oblika, da terja kompletno glasbeno osebnost ter zahteva tako rekoč telepatsko razumevanje s člani banda. Med slednjimi je izstopal John Abercrombie, ki je podlago za Lloydov prediren in meditativen saksofon ter pretanjeno, komaj slišno flavto barval z bluesovsko žalobnostjo.

Podobno učinkovito je nastop zastavil in izpeljal Wayne Shorter, ki je, v nasprotju z medlo koncertno ploščo z enakim kvartetom, na odru Križank dosegel zavidljivo medsebojno empatijo v zasedbi ter postregel s pri nas zelo redko slišano medglasbeniško komunikacijo, znotraj katere je imel vsak član/člen svoje mesto in je prisluhnil tovarišem. Peter Brötzmann je s čikaškim tentetom demonstriral enak princip medsebojnega sodelovanja, ampak v drugačnem glasbenem polju. A kljub udarnosti in brezkompromisnosti legende freejazzovskega saksofona (ki pa je bila vendarle pričakovana) sem od nastopa pričakoval več neposrednosti. Takšne, kakršne smo bili denimo deležni na njegovem nastopu v Cerknu pred leti, ali pa tiste, kakršno je bilo čutiti z odra Gromke, kjer so (na nekakšnem off-festivalu) nastopile tri zasedbe, sestavljene iz tenteta.

Sklepni večer ljubljanskega jazzovskega festivala je postregel s tremi žanrsko zelo različnimi koncerti; vsak po svoje lahko problematizira naravnanost festivala. Najprej smo v Štihovi dvorani Cankarjevega doma poslušali intimističen recital Keitha in Julie Tippet. Ta britanski življenjski in ustvarjalni par je po mojem mnenju ponosen lastnik najboljšega koncerta letošnjega jazza. Tippetta sta navdušila s tipanjem med tišino in odmevi številnih malih zvočil, prignanim do meja, ter s subtilnim ravnovesjem in dopolnjevanjem med sproti prepariranim klavirjem in nenavadnimi vokalizacijami. Občasno sta oba pobožala mbiro, afriški palčni klavir, ali pa pognala kakšno nenavadno tolkalo. Čisto nič ne bi imel proti, če bi se organizatorji odločili, da bi v spored uvrščali več takšnih eksperimentalnih, »malih velikih« koncertov v manjših dvoranah, v katerih se lahko doseže bolj neposreden stik med publiko in muzikanti (v mislim imam Viteško dvorano).

V Križankah sem dober odmerek nastopa kvarteta Mark Taylor Circle Squared po nesreči zamudil ter si ogledal le kakšnih dobrih dvajset minut. To, kar sem slišal, me ni zadovoljilo, saj se Taylor s francoskim rogom podaja v svojevrstno prepletanje klasične glasbe in jazza, ki pa ji predvsem manjka tipične jazzovske ostrine in inventivnosti. Če ne bi slišal tudi zavzeto avantgardnega sola Myre Melford, bi se mi zdel ta nastop še bolj bled.

Koncert Femija Kutija je bil gotovo za marsikoga najbolj pričakovan dogodek letošnjega festivala. Začel se je s tako slabim zvokom, da sem celo nameraval stopiti do mešalne mize – mimogrede, stal sem le nekaj metrov stran – in pobarati mešalca, če je gluh. Pihalna sekcija in Femijev saksofon sta se namreč komaj slišala; napaka je toliko večja, če vemo, da je to tisti žmoht, ki poganja afrobeat in ga pravzaprav dela prepoznavnega. Zvok se je v prihodnje pol ure le delno izboljšal (ali pa sem se nanj le navadil?). Kakorkoli, Femi obvlada vodenje velikega orkestra in tudi zagrete publike, tako da sem kmalu pozabil na tehnične nevšečnosti in se prepustil groovu. Sin velikega Fele je spretno peljal koncert od živahnega začetka prek bolj umirjenih komadov do vročega finala z zapeljivo, polteno pesmijo Bang Bang Bang. Tej je sledil več kot polurni podaljšek, svojevrsten višek in več kot primeren sklep nastopa. Ne vem, če je krivo le ozvočenje, ampak ostaja občutek, da Femi ne dosega mogočnosti zvena, kakršnega je imel oče. Kakorkoli, plesalo se je in rajalo in norelo. Če bi bil še zvok takšen, kot bi moral biti, bi gotovo lahko zapisal, da je bilo odlično, tako pa se moram odločiti za oceno manj.

Če se je po lanskoletnem festivalu zdelo, da je selektor našel formulo, kako zadovoljiti ljubitelje kar se da široko razumljenega jazza – zdi se mi, da tudi zaradi finančnih, ne le umetniških vzgibov, da pokaže vso pestrost jazzovske scene –, je letos spodletelo. Wayne Shorter očitno ni takšen kaliber jazzovske zvezde, ki bi v Križanke zvabil toliko ljudi, kot jih je lani Al Di Meola. Nemara bi kazalo premisliti koncept in se raje odločiti za tematsko in konceptualno bolj zaokrožene večere, pa čeprav bo takrat treba računati na pričakovan osip in razdelitev občinstva ter najbrž manjše število na freejazzu, improvizaciji in eksperimentih. Nima smisla vabiti nekoga na festival le zaradi starih zaslug ali nenavadnosti zasedbe; raje bi videl manj ljudi (a ti bi bili gotovo bolj zadovoljni) na bolj izbranih, drzno zastavljenih koncertih ter jasno profiliran festival!

Mario Batelić