ACANTHES 2002

Villeneuve-les-Avignon, Francija, od 7. do 21. 7. 2002

Srečanje z avtorji in interpreti sodobne glasbe, ki je na Festivalu v Avignonu tudi letošnje poletje potekalo v Villeneuve-les-Avignonu, je minilo v kreativnem in sproščenem razpoloženju. Gre za več kot 25-letno tradicijo organiziranega delovnega snidenja med priznanimi skladatelji in interpreti ter mladimi ustvarjalci, katerih delo je na koncu dvotedenskega tečaja predstavljeno na sklepnem koncertu. Tudi letos je bilo povabljenih več gostov, ki so poleg splošnih predavanj vodili individualna študijska srečanja s skladatelji, njihova dela in dela tečajnikov pa sta predstavila dva uveljavljena vrhunska ansambla: godalni kvartet Arditti in ansambel Accroche-Note, orkestrska dela pa je odigral Orchestre Lyrique de Région Avignon-Provence pod vodstvom Sylvia Gualde. Gostujoči skladatelji in predavatelji letos so bili: Ivan Fedele, Brian Ferneyhough, Betsy Jolas in François-Bernard Mâche; kot voditelji posameznih instrumentalnih ateljejev pa so bili povabljeni: Claude Helffer, Roger Muraro, Yvonne Loriod-Messiaen (klavir), Armand Angster (klarinet) in Françoise Kubler (vokal). Ivan Fedele je skupaj s Sylviom Gualdo vodil atelje za orkester, Betsy Jolas je bila imenovana za umetniško voditeljico ateljeja z Accroche-Note in Brian Ferneyhough za vodjo ateljeja kvarteta Arditti.

Med predavatelji je vsekakor izstopal Brian Ferneyhough, čigar sloves glasbenega teoretika ne potrebuje posebnih pojasnil, četudi je njegova glasba prav zaradi izdelanosti zamisli včasih težko dostopna. Vsekakor so tudi tokrat njegova predavanja požela ovacije in splošno navdušenje, ki je bilo očitno predvsem glede na številnost in intenzivnost zanimanja za individualno poučevanje.

Kot nadvse zanimiv predavatelj se je predstavil tudi François-Bernard Mâche, avtor idej o glasbenih arhetipih, čigar dejavnost bi najlaže označili kot aktivnost muzikologa raziskovalca, ki se obenem ukvarja tudi s skladanjem. Njegovo muzikološko in glasbeno antropološko delovanje ima očiten vpliv na njegovo glasbo, ki je večinoma literarno ali etnomuzikološko obarvana, to pa ji neredko zmanjšuje samostojnost muzikaličnega izraza ter vpliva na njegovo sproščenost. Mâche torej ostaja v prvi vrsti raziskovalec in šele nato skladatelj, četudi si njegova glasba zasluži morda več prostora, kot ga ima.

Skladateljica Betsy Jolas se je na poti posvečala zlasti vokalni glasbi, ki jo je predstavila v sklopu predavanj. Njena glasbena usmeritev pomeni sicer historično prispevek k razvoju vokalne glasbe, vendar brez izjemnih odkritij ali revolucionarnih idej. Žal kot pedagoginja tokrat ni ravno pripomogla k delovni vnemi mladih stažistov, saj se je izkazala za dokaj nedostopno in nekomunikativno, obenem pa kot umetniška voditeljica ateljeja komorne in vokalne glasbe z ansamblom Accroche-Note ni pokazala pretirane umetniške moči. Glede njene glasbe naj si bralci ustvarijo mnenje raje sami.

Ivan Fedele je skladatelj, ki ostaja vseskozi zvest umetniškemu procesu, ki temelji na idejni ali literarni zasnovi, ki ji dodatno aplicira glasbeno vsebino, zasnovano na logični strukturi. Njegova glasba kaže dobro strukturirano in premišljeno delovanje, ki pa se v glavnem opira na isti princip, zato je njegova umetniška podoba dokaj monogamna. S tem pa ne želimo zanikati njene umetniške vrednosti.

Med predavatelji je nastopil tudi pianist in pedagog Claude Helffer, sicer znan kot interpret pionirjev prve povojne glasbene generacije. Njegova predavanja so sicer zajemala glasbeno analizo del Beethovna, Debussyja, Schoenberga, Weberna in Bouleza, kar bi težko imenovali sodoben repertoar, vendar je treba poudariti, da gre za predstavnika starejše generacije, ki je umetniško še vedno aktiven in uspe s svojim žarom vedno znova navdušiti nad določeno skladbo in prikazati njeno svežino. Kot spremljevalec in starosta interpretacije glasbenih novosti v drugi polovici 20. stoletja se je Claude Helffer na predavanjih ter pedagoških delavnicah izkazal kot zrela, izkušena osebnost: glasbeno vsebino podaja skupaj z življenjsko izkušnjo, ki v sofisticiranosti in hitrosti sodobnega ustvarjanja neredko izostane, zato je bila njegova prisotnost na stažu še toliko bolj dragocena.

Udeleženci letošnjega srečanja z ustvarjalci sodobne glasbe so imeli izjemno priložnost prisostvovati pedagoškim uram treh izvajalcev glasbe Olivieja Messiaena. Poleg Clauda Helfferja sta bila prisotna še izvrsten umetnik, pianist Roger Muraro, in Messiaenova življenjska sopotnica Yvonne Loriod. Roger Muraro, ki je kariero začel kot učenec Yvonne Loriod in je torej Messiaenovo izročilo prejemal tako rekoč iz prve roke, je dandanes zvezda svetovnih odrov in velja za specialista Messiaenove glasbe. To je tudi dokazal na koncertu v Avignonu, s programom Vingt Regards sur l`Enfant Jésus; njegova interpretacija ni bila le virtuozna, marveč se je pokazal kot pravi pianistični velikan, čigar silovita in angažirana igra je bila včasih na meji zmogljivosti klavirja in je odlično udejanjila Messianovo nagnjenost k skrajnostim pri kontrastiranju. Muraro je dokazal svojo moč ne le v razumevanju duhovnosti Messiaenove glasbe, marveč zlasti v barvnem niansiranju, ki ga je skupaj z mogočnim zvokom združil v veličasten dogodek. Kot pedagog se je Muraro izkazal kot duhovit in iskriv posredovalec Messiaenovih duhovnih dimenzij, z obilico posluha za posamezne interpretacije, ki jih je analiziral z veliko mero obzirnosti, obenem pa je skrajno nevsiljivo izražal svoje razumevanje Messiaenovega glasbenega izročila; pri tem je izhajal iz lastnih interpretacijskih izkušenj ter tudi tistih, ki jih je pridobil v letih izobraževanja pri Yvonne Loriod.

Yvonne Loriod je ime, ki marsikoga pritegne že zaradi povezave z Messiaenom, kateremu je bilo ob 10-letnici smrti in dolgoletnem druženju, spremljanju in sodelovanju z umetniškim direktorjem Claudom Samuelom letošnje srečanje tudi posvečeno. Na prvi pogled prijazna starejša gospa je nemudoma navdušila z lucidnim, anekdotičnim pristopom, s katerim je izražala svoje znanje in interpretacijske zahteve, ki so jih dojeli le tisti, ki so sledili rdeči niti njenih pripovedi. Nedvomno izjemno bistra in iskriva osebnost, ki izraža globoko duhovno razumevanje soprogove glasbe in osebnosti, in obenem energična in zahtevna pedagoginja, ki je z izostreno intuitivnostjo izkušene pianistke izbrala končne interprete Messiaenovih del za sklepni koncert.

Skladatelji stažisti so bili poleg skupnih predavanj in individualnih ur s posameznimi skladatelji izpostavljeni tudi internemu »tekmovanju«, saj je bila na sklepnem koncertu izvedena le približno polovica od vseh predstavljenih skladb. Ne glede na to so imeli vsi priložnost sodelovati z izjemnimi interpreti, kot sta godalni kvartet Arditti in ansambel Accroche-Note, pod umetniškim vodstvom dveh izstopajočih glasbenikov, violinista Irvina Ardittija in klarinetista Armanda Angsterja. Neposreden stik z virtuozi, med katerimi se odlikujeta tudi sopranistka Françoise Kubler in flavtist Mario Caroli, je za skladatelje pomenil tudi vrsto novih informacij, zlasti glede možnosti, ki jih daje posamezno glasbilo glede barve zvoka in možnosti interpretacije. To je dragocena izkušnja za vsakega skladatelja, posnetek koncertne izvedbe pa je za izbrane avtorje pomenil tudi dragoceno izvedbo in referenco za nadaljnje uveljavljanje. Več dela so imeli skladatelji, ki so pripravljali izvedbo del za orkester, saj je Orchestre Lyrique de Région Avignon-Provence še vedno izrazito zavezan klasični tradiciji, priznati pa moramo, da so pri interpretaciji pokazali veliko dobre volje in da so pod dirigentskim vodstvom Sylvia Gualde uspešno izvedli vsa koncertna dela.

Pestra avtorska in ustvarjalna zasedba letošnjega Srečanja z ustvarjalci sodobne glasbe v organizaciji Acanthes je kot že tolikokrat doslej potrdila sloves kvalitetnega in nesporno dobro organiziranega staža. Glede na dejstvo, da obstaja tradicija teh srečanj že 25 let, se pojavlja vprašanje, kako zasnovati prihodnja, saj se je večina uveljavljenih umetnikov, zlasti tistih, ki delujejo v Franciji, že predstavila. Ena od rešitev bi bila »pomladitev« gostujočih skladateljev, še bolj zanimiva pa bi bila istočasna konfrontacija z istosmernimi predstavniki starejših generacij. Program stažev v Villeneuve-les-Avignonu torej ostaja izziv, ki pa ga glede na dosedanje izkušnje z obilico zaupanja prepuščamo organizatorjem.

Marina Žlender