KONFRONTATIONEN 2002

Nickelsdorf, Avstrija, od 19. do 21. 7. 2002

Konfrontacije 2002 so nadaljevale s »tradicijo transfiguracijskih trenutkov«. Šarmanten zbor tistih, ki vedo in hočejo, da se godbe delajo na silno raznolike načine, se je v optimalnem krogu privrženk, privržencev potrudil za kolektiven posluh, tveganje in produktivne špile. Edinole za elektrofonike ugotavljamo, da se v improvizatorski druščini ne znajdejo najbolje – kratko malo ne vedo, kako bi od zvoka prešli h godbam. Paradoksno pri tem je, da so v elektrofoniji najkreativnejši prav tisti, ki strastno raziskujejo zvok, častilci musique concrète. Tako je Bob Ostertag – četudi mu je (baje) prvič v karieri zatajila mašina – družno s kanadskim animacijskim gurujem Pierrom Hébertom izvedel pouk, kako kaže subtilno in ne preglasno (!) rabiti »naravne« računalniške zvoke. Hébert je digitalno, pod kamero malal v živo, z dodanimi odvečnimi objekti iz sveta konzuma pa sta oba ustvarila duhovito kritiko »med smetmi in znanostjo«. Francoski quintetAvant, Schaeffer-Chionovi učenci, ki imajo v Grenoblu laboratorij za analogno/digitalna razmerja, v prostem času brezplačno gojijo pomemben distribucijski pogon vseh malih založb, za navrh pa se po imenu Metamkine zvoku podobno bavijo še s filmom kot z »gradivom«, so se tokrat postavili z igro treh magnetofonov, z analognim sintijem in tvornim mešanjem izjemno ozvočenega prostora. Čudovito je videti ubrano ekipo, ki dobro ve, kaj ima v zvočnem arhivu in kaj pravzaprav početi z napravami. Precej slabše jo je odnesel »festivalski projekt« MIMEO – 12-članski elektrofonski »bigband«. Naj so se tisti, ki stoodstotno obvladajo aparature (Thomas Lehn, Christian Fennesz, Jerôme Noetinger, Gert-Jan Prins, Phil Durrant), še tako trudili, jih večina v zasedbi sploh ni poslušala, nekateri pa se v zbeganosti niso niti oglasili. Monstrum je rezultiral v dolgovezno, kaotično zvočno gmoto: mora je trajala debelo uro. Več sreče je imel drugi »festivalski projekt«, tisti finalni, v katerem so se konceptualno trdno sopozicionirali strunarji elektrofoniki in strunarji akustiki. Niti je držal v rokah polihistor Jon Rose, nonet pa je spretno in hitro tvoril barvite male ansamble.

Violinist Rose je letos zastopal »referenčno sekcijo« – že za uvod sta s pianistom Veryanom Westonom (igral je tudi klavičembalo) raztrančirala par ljudskih, nadih »svetovnih godb« pa jima je pri tem dajal klavir, ki je bil mojstrsko uglašen v pet različnih imaginarnih intervalnih sistemov. Z drugo zasedbo (4 Walls) je moral biti Weston pač durmolovski. V strastnem drncu je družno s Philom Mintonom, Lucom Exom in Michaelom Vatcherjem pokazal, da so »Štiri stene« tvorno nadaljevanje znamenite »dostopne« improbande The Roof, v kateri je igral tudi pokojni Tom Cora. Politična jeza je segala od Hošiminhovih poezij do anarhističnih poem, vokalist Minton je bil izjemno razpoložen tudi za sprotne komentarje, pavz pa v pankerski maniri pač ni bilo. Podoben ansambelski drive je imel letos tudi nastop kvarteta Die Like a Dog, ki je v hudi krizi, kar zadeva zasedenost tolkalca: Hamid Drake je prezaposlen v oktetu Davida Murraya, tako da ga je nadomestil Paul Lovens, a tudi ta že novembra na Unlimited v Welsu ne bo igral – prihaja Paal Nilssen-Love. Tudi Tošinorija Konda ni več – v skupino se je z mogočnim zvenom predano vključil pozavnist Konrad »Conny« Bauer. Kontrabasist William Parker se je na odru pojavil z glasbilom, prebarvanim na sivoolivno, in tako učinkovito pokazal vsaj troje: da je »njegova« država v vojni, napravil je vez do znamenitega svobodnega projekta Machine Gun in se s primerno militantno gesto dodatno zavezal gojenju ideje Alberta Aylerja. Historično redek je bil v zasedbi tokrat predvsem duo Brötzmann/Lovens; skupaj nista namreč igrala že več kot 15 let. Lovens je hvalevreden vezni člen, redek med bobnarji in tolkalci, ki sega po domiselni rabi »objektov« v svobodno improvizirano polje, v isti sapi pa spričo swinga, dasipak čudaškega, tudi daleč v free jazz. Kombinacija ni tako enostavna, kakor se zdi na prvi pogled, sliši pa se skoz redko slišano, a zelo prepoznavno zvrst, ki učinke dosega v izjemno koncentriranem spoštovanju soigralcev in humorni »polivalenci enega samega notranjega pulza«. Razpoloženi Lovens je svojo bogato garnituro razkazal še v triu s Petrom Kowaldom (trenutno v mučni krizi, kar zadeva idejne postopke) in Assifom Tsaharjem. Slednji je vse obetavnejši »tenorist« - svobodnjak na newyorški sceni, po rodu Izraelec, ki pa bolj inklinira h »krogu Williama Parkerja«, k črnim, kakor k »radikalnemu judovskemu trustu«. Obe izključno britanski zasedbi sta bili »komorni« prispevek Konfrontacij – kitarist John Russell in perkusionist Roger Turner razigrana, napeta, raznolična, kvartet, v katerem so predvsem »tihe« pasaže mojstrili pianist Chris Burn, saksofonist John Butcher, harfist Rhodri Davies in kontrabasist John Edwards pa je zvenel kot »komponirano telo«. Butcher ni zaman abonent zadnjih nickelsdorfskih let – znova in znova dokazuje, da je veliki posebnež garač v tretmanu saksofona. To niso več kar tako »razširjene tehnike«, to je strma osebna pot v neznano, doslej še ne slišano.

Posebna pozornost naj velja še premišljeno sestavljeni in izvedeni »eksekuciji« glasbe Steva Reicha, s katero je bilo zgledno objeto vsaj dvoje: Dokaz, da je bil minimalizem njegovega tipa – za razloček od, vzemimo, Glassovega – organski, ne le mehanicističen, hkrati pa je bila muzika podana s takšno interpretacijsko vnemo (avstrijski Executive Ensemble), da je študijsko natančno povzela maksimo, ki je v »resnih« glasbenih krogih precej redka: Reich namreč ni ločeval med kompozicijskim procesom in soundom. Čemur nekateri rečejo »vzhodnjaška kontemplativnost«, tisto je v njegovem podjetju strogo materializirana praktika, ki se je je oprijemal z redukcijami enakovrednih svetovnih godb.

Prireditev »konfrontacij« je v permanentni, aktivni krizi. In ta nima nikakršne zveze s kakovostjo izvedb. Občinstvo (okrog 300 bolj ali manj zvestih duš) je večidel starejše od 40 let, pa tudi med nastopajočimi je razen domačih, avstrijskih zasedb in elektrofonikov prav malo novih imen. Prepoznavamo torej kruto realnost, ki je v improvizatorsko sceno nekako vpisana ab ovo, subsumira njeno izhodiščno »naravo«. Tvegamo celo tezo, da permanentna, aktivna kriza – kljub močnim načelnim, »žanrskim« razlikam – usodno vpliva že na sam modus igranja, torej je notranje prepoznaven faktor: atribut zaprte, a žilave, iščoče skupnosti. Konfrontacije imajo kot njen reden občni zbor vsekakor neomajno socialno-politično noto.

Miha Zadnikar