DJ SHADOW

Flex, Dunaj, 19. 8. 2002

Dididžejski live acti so lahko včasih sinonim žive groze, sploh če je džokej napihnjen kot nekaj dni star utopljenec in nato streže z mediokritetnim »jebivetrskim« miksom ali pa če se mlado nadebudné spravi iz strojčkov spravljati hudo zahtevne kompozicijske mikse, ki jim nikakor ni kos. Z velikimi imeni ponavadi ni takšnega križa, a težava je ponavadi v tem, da velikane težko vidimo od blizu, sploh če domujemo, kjer pač domujemo Slovenci. Prav zato ni bilo težko napolniti štirikolesnika in ga pognati v nekdanjo prestolnico monarhije, katere del smo bili. V Flexu, ki je vsaj poleti jako fino obdonavsko zbirališče, se je tistega ponedeljkovega večera natrlo blizu tisočaka srednjeletnih (23-35) obiskovalcev, očitno študentske, intelektualne in umetniške provenience. Po dobri uri dubanja (ko so se v klubu trli predvsem štirje Slovenci in ena hudo nažgana dunajska deva) je na oder prišel On, ki smo ga sprva imeli za tehnika, ki bo malo preveril kable. Pa saj jih tudi je, in ob priklopu mikrofona je silno prijazno in toplo človeško naznanil, da je to že kar to in da je on že kar on, se reče senčni džokej. Za uvod nam je postregel s trinajstminutnim filmskim zapisom o studijskem bratenju, sodelovanju in izkazovanju medsebojnega spoštovanja med legendarnimi studijskimi bobnarji - Earlom Palmerjem, Paulom Humhpreyjem in Jamesom Gadsonom - ter legendarnimi aktualnimi džokeji: J-Roccom, Babujem in Cut Chemistom. Nato pa ...

... Nato pa dobra ura in pol popolne koncentracije in popolnoma nadpopolnega mešanja in živega nadskladanja tega, kar je Shadow »scimpral« v petnajstih letih. Dva CD playerja, dva gramofona, sampler, mini sintetizator in štiri mešalne mize so zadostovale za hudo našpičen, precej ostrejši in manj ambientalen zvok, kot ga ponuja zadnji senčni produkt The Private Press. Tajming vmiksavanja je bil natančen do tisočinke, scratchi ostri in osupljivo hitri, nadgradnja osnovnih zamisli pa izjemno duhovita. V spoju z močno video podporo iz treh projektorjev in dveh mikro kamer, usmerjenih v omenjena mikrofona, je Shadow ponudil vrhunski gesamtkunstwerk in popolno potrditev tega, da je tudi gramofonar lahko virtuoz. Ob vsem tem se je po vsaki desetminutni skladbi popolnoma umiril in skorajda sramežljivo pokramljal z občinstvom, ki mu je tako ali tako jedlo z roke. Heh, če se ne bi bilo treba v polsnu »fijakati« nazaj v sedanjo metropolo, bi prav lahko rekel, da je bil večer popoln.

Napo.lee.tano