Letnik: 2002 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Rok Jurič

24. MEDNARODNI JAZZ FESTIVAL SAALFELDEN

Saalfelden, Avstrija, od 23. do 25. 8. 2002

Eden od osnovnih namenov glasbenih festivalov je ponuditi ljudem najenostavnejši, najlažje dosegljiv in logistično najmanj zahteven, a še zmeraj veren prerez glasbenega dogajanja v nekem časovnem obdobju. Več je tistih, ki držijo v rokah slušni nož in režejo sodobno glasbeno dogajanje, bolj je ustvarjeni prerez kredibilen prikaz zdajšnjega ustvarjanja. Pri saalfeldenskem festivalu to nikoli ni bila težava, saj umetniška moč nikoli ni bila koncentrirana le v osebi enega umetniškega vodje, kar je velikokrat slabost mnogih umetniških izborov, naj bodo glasbeni, gledališki, plesni, likovni ali literarni. Zato je saalfeldenski jazzovski festival kljub vsem omejitvam festivalov navkljub še zmeraj dokaj veren prikaz parajazzovske scene; to lahko potrdijo vsi, ki se trudijo spremljati raznolike glasbe in potem sami ustvarijo nekakšne imaginarne izbore v želji po artikulaciji najenostavnejše, enoznačne karakteristike tega glasbenega trenutka. Slednje je seveda, kot vsako iskanje velike Resnice, mukotrpno delo, zato je obisk festivala, kjer se le udobno namestiš in se prepustiš izboru »kompetentnejših«, mnogo enostavnejši. Prav človeška lagodnost, ko vsi raje konzumirano že pripravljene resnice, kot pa iščemo svojo Resnico, je verjetno kriva spet skoraj razprodanemu festivalu. Pa da ne bom pristranski – nekaj koncertov je bilo res dobrih, in zato obisk upravičen. Nikakor ne želim namreč banalizirati tega že 24. festivala na raven le nekega vztrajnostnega vračanja horde jazzovskih malikov vsak zadnji vikend v avgustu v nedrje solnograških vršacev. A naučimo se, ali bolje: priznajmo si že enkrat – na festivale naj raje hodimo brez lastnih pričakovanj in projekcij, kajti dandanašnji trenutek je preveč vročičen, da bi pričakovanje prineslo kaj več kot le razočaranje. Ali: manj pričakujemo, več bomo dobili. Pa da ne zapademo v filozofske traktate, zakaj imamo ljudje pričakovanja in kako nas bodo ta pokopala, strnimo bistvo teh prebranih vrstic v enostavno misel: »Ta festival je odsev zdajšnjega glasbenega časa in Časa nasploh. Če nam ni všeč, festival ni kriv, saj je le ogledalo časa, v katerem ustvarjamo. Zato je zavračanje festivalskega izbora zavračanje zdajšnjega časa in neposredno nas samih. Po 11. septembru je to razumljivo, ni pa opravičljivo.«

Ko prebiram programe prejšnjih festivalov in ob mnogih fotografijah zglednih jazzovskih katalogov podoživljam koncerte prejšnjih let, opažam premike od nekdanjih festivalov k letošnjemu. Ti sicer niso neznansko veliki, pa kljub vsemu: če smo prejšnja leta govorili o eklektiki v jazzu, predvsem o vdoru etničnih godb v jazz, postaja to sedaj tako samoumevno, da ni več vredno omembe. Kot se tudi vse bolj razpreda elektronski smog in zamegljuje tradicionalno akustično jazzovsko glasbo. Tako daleč je vsa stvar, da so akustične zasedbe brez didžeja ali koga z elektroniko prave bele vrane. Tudi zasedbe z le uveljavljenimi električnimi glasbili (električna kitara in bas, klaviature) so podobno redke. Torej - 2002: e(k)lekt(r)ika sinne qua non.

Zato tokrat ne bom prečesaval programa, da bi ločil posamezne izvajalce po instrumentih, temveč se bom omejil predvsem na tri sklope: pogojno »tradicionalni« jazz, sodobna eklektika in jazz s prevladujočo zvočno elektroniko.

S pogojno tradicionalnim jazzom mislim jazz, ki s tradicionalnimi jazzovskimi usmeritvami bopa, freeja, fusiona in no wava nima veliko skupnega. To so pač koncerti, ki so po zasedbi in glasbi še najbližje jazzu, ki smo ga vajeni izpred nekaj let. Če smo bili takrat osupli nad novimi pristopi, disonancami, žanrsko eklektiko v jazzovski preobleki, smo sedaj tega že vajeni in le zamahnemo z roko. A bili so presežki. Med njih vsekakor spada violinist Billy Bang, ki s projektom Vietnam The Aftermath seka gordijske vozle podzavesti, nastale z udeležbo v vietnamskih vojaških pokolih. Z uveljavljenimi soglasbeniki, mnogi so bili tudi sami v Vietnamu (Frank Lowe, Michael Carvin), tako s poklonom daljnovzhodnim godbam in miselnosti, a prežetim z dokaj klasično jazzovsko izvedbo in instrumentarijem, išče odrešitev za lastno preteklost. Upam, da uspešno, saj je godba nadvse sveža, poslušljiva in nikakor ne klišejska, kar se pogosto dogaja azijski jazzovski diaspori zahodne ameriške obale. Eden najboljših koncertov v tej kategoriji. Tako kot je nadvse presenetil projekt Michaela Moora (pihala), Lindsaya Hornerja (bas) in Michaela Vatcherja (bobni) z glasbo Boba Dylana. Nisem ravno prepričan o avtentičnosti njihove perverzije Dylana, vem pa, da Moore tako všečnega, dovršenega in nenazadnje liričnega igranja ni ponudil že dokaj let, nazadnje pač v klimaksu zdaj že razpadlega Tria Clusone (a tam z občutno manj lirike). Tudi Horner in Vatcher blestita, čeprav me slednji z zvočno dojemljivostjo in razumljivostjo, pri njem je pač nisem vajen (4 Walls), bolj preseneča kot pa Horner, ki je že od tria Myre Melford naprej uveljavljen lirik. Bobnar Daniel Humairje s francosko zasedbo kitarista Marca Ducreta, basista Bruna Chevillona in cenjenega ameriškega saksofonista Elleryja Eskelina ponudil nastop, ki ni presegel že pred leti slišanega. Takrat je bil njihov predvsem v freeju in improvizacijah temelječi jazz vsaj sodoben, zdaj je deloval v kontekstu elektronike malce arhaično, čeprav mu izvedbeno ni kaj oporekati. A če se s konjsko vprego pelješ po ljubljanski obvoznici, sicer prideš do Tomačevega, pa še vsi te opazijo, zelo sodobno pa le ni. Zanimivo presenečenje je nudil švicarski bobnar Lucas Niggli z odličnim, enim najboljših mladih trombonistov ta čas, Nilsom Wogramom. Prav slednji je kriv presežkov, vendar povprečnost kitarista Philippa Schaufelbergerja kljub solidnim Nigglijevim tolkalom (Han Bennink bi ga trepljal po ramah) ne povzdigne koncerta v najbolj kvalitetne vrhove festivala. Gary Lucas je s projektom Fast'n Bulbous želel preliti glasbo Captaina Beefhearta v jazz, to je sicer počel z zelo všečnim bendom pihal, trobil in ritmično-kitarske sekcije, vendar do ortodoksnega jazza ni prišel. In verjamem, da tega v resnici niti ni hotel. Je bilo pa veliko spretnih domislic, smelih rešitev, ki so se velikokrat končale v huronskem odobravanju množice. Uri Caine je z zasedbo Bedrock in predvsem na klavirju Rhodes ponujal hommage fusionu sedemdesetih let. Žel je odobravanje, a se mi vse bolj dozdeva, da so njegovi najvrednejši dosežki pač perverzije klasičnih glasbenikov – Mahlerja, Bacha, Wagnerja, Schumanna. Je pa res, da je tudi na električnem klavirju odličen tehnik. Sklepni koncert sobotnega večera, ki ga je predstavil kitarist John Scofield z mladimi soglasbeniki v kvartetu, je sicer podžgal podplate množice, vendar človek ob enih ponoči v Avstriji pleše na vse, kar ima vsaj deset sekund enakomeren 2/4 ritem, zato vsesplošno rajanje še ni merilo presežka. Nič presenetljivo novega, kvalitetno izvedeno, vendar ostane občutek, da je tudi Scofield prestopil med tisto skupino glasbenikov poznih srednjih let, ki so prestari, da bi se prilagodili času, in preležerni, da bi se odpovedali doseženemu tronu in šli v pokoj na Florido. To ni nič novega, je celo čisto človeško, ploskanja pa ravno ne zasluži. Precej neopazno je šel mimo koncert Tima Berna, ki nekako ne more ponoviti zlate dobe iz osemdesetih let, čeprav se vseskozi pojavlja med nami.

Sodobna eklektika je zelo neposrečen izraz, vem. Še pred leti bi ga z neznanskim olajšanjem zamenjal z »jazz z očitnimi primesmi etničnih godb«, vendar sedaj to pač ne gre tako enostavno, saj se ob opaznem in pogosto izstopajočem folku pridružijo še rock, židovski popularni klezmer, ambientalna elektronika, sodobna resna godba, zvočno improvizatorstvo akustičnega in električnega izvora in verjetno še kaj. Med temi koncerti velja omeniti duet bobnarja Jacka DeJohnetta in mojstra kore Fodaya Muse Susa. Prav slednji je s tem glasbilom božanskega glasu, ki je nekje na pol poti med jokom in čistim poletnim zrakom zgodnjega jutra, reševal koncert, ki ga je DeJohnette peljal v preveč predvidljive vode. Naveza reunionskega pevca in harmonikarja Reneja Lacailleja z ameriškim kitaristom Bobom Brozmanom je bila dokaj všečen prikaz, kako je glasba z otokov, pa naj bodo v Indijskem oceanu (La Reunion), Pacifiku (Havaji), Atlantiku ali v Sredozemlju, vselej enako optimistična, polna življenjskega esprija in obstajajoča za ta trenutek tu in zdaj, ne meneča se za včeraj in ne misleča na jutri. Drugače je bilo z newyorškim tolkalcem Robertom JuanomRodriguezom. Spomnimo se ga iz Los Cubanos Postisos Marca Ribota, zdaj pa je lastne kubanske korenine prepletel z židovskimi presežki newyorške scene, kjer je nesporni klarinetistični car David Krakauer. Oba sta blestela, v sicer precej neopazni godalni sekciji pa je izstopal odličen basist Brad Jones. Za nameček se je v nekaj skladbah kot gostja pojavila tudi Rodriguezova družica, bobnarka Susie Ibarra, to pa je kulminiralo v dih jemajočem ujemanju in medsebojni nadgradnji dveh tolkalcev. O iranski pevki v newyorškem eksilu Sussan Deyhim velja reči, da sta koncert pogosto reševala odlična tolkalca Will Calhoun in tablist Karsh Kale, njen glas pa kljub podvajanju in subtilni nadgradnji z efekti ne dosega glasu najuglednejših parajazzovskih pevk, čeprav je prav zaradi elektronske nadgradnje zvenel sveže. Je bilo pa zanimivo slišati klasične sufijske poete izvedene z elektroniko – a džihada, na srečo, ni bilo. Tudi francoski trobentač Eric Truffaz je s kvartetom predstavil tunizijskega pevca Trudija Munirja, tako da je bilo muslimansko glasbeno izročilo letos solidno zastopano.

V jazzu s prevladujočo elektroniko bi izpostavil norveškega pianista Buggeja Wesseltofta z zadnjim projektom New Conception of Jazz. Ti se sicer vlečejo že iz sredine devetdesetih let, vendar je zdajšnji najbolj rafiniran in izpiljen. Nekaj je s temi Norvežani in Skandinavci: veter, fjorde, mračno nostalgijo nosijo povsod s seboj. A če se spomnimo Nilsa Pettra Molvaerja, ugotovimo, da Wesseltoftu uspe to tudi v koncertni izvedbi, ne le v studijskih projektih. Akustika, ki pa je tako prepletena z ambientalno elektroniko, da se ob njej celo akustični bas zdi le garderobna omara z efekti. Vse to pa z divjimi ritmi elektronskih naprav vse bolj razvodeni besedno zvezo jazz festival in napeljuje na vse drugačne partije. Sicer pa bi lahko našli opazno mero efektov in elektronske perverzije v skoraj vsakem od projektov, ki so omenjeni v kategoriji pogojno tradicionalnega in eklektičnega jazza.

Ob omenjenih koncertih na velikem odru se vse bolj osamosvajajo opoldanski koncerti Short Cuts, ki so letos prvič potekali v mičnem klubu Nexus. Zdi se, da Short Cuts preroško napovedujejo dogajanje na velikem odru čez nekaj let, kajti če smo pred leti na njih poslušali v veliki večini elektroniko, se je ta sedaj že preselila na glavni oder. A je tudi na Short Cuts ne manjka. Tako smo letos spoznali eno najbolj inovativnih didžejk Val Jeanty ali Val-Inc., katere predstava je dodobra prerešetala naša stališča o didžejevskih performansih – pozitivno seveda. Le pol tako dobro je uspelo didžejema Singu + Verbu. Posebej velja omeniti še popolnoma drugačen elektronsko akustični eksperiment Ikue Mori, bobnarke Susie Ibarra in pianistke SylvieCourvoisier, ki je v mnogih pogledih mejil na sodobne resne godbe, čeprav se je oplajal tudi (ali predvsem) v improviziranem atonalnem jazzu. Koncert je bil pomemben še posebej za bolj mačistične poslušalce, saj jih je Susie Ibarra dokončno prepričala, da je pred ženskami padlo tudi najbolj mačistično glasbilo – bobni. In upam, da bo Ibarrova za bobne naredila to, kar sta za klavir Myra Melford in Marilyn Crispell. Podobno hojo proti sodobni klasiki je ponudil tudi Misha Alperin v projektu z inovativnim tolkalcem Kjosom Sorensenom in s klasično čelistko Anjo Lechner: pokazal se je v manj predvidljivi luči kot pa v siceršnjih bolj jazzovskih projektih. Podobno pogojno klasično naravnanost so pokazali tudi Amsterdam String Trio z Ernstom Reijsegerjem, bolj melodično in spevno kot sicer pa je bojda s projektom Napoli's Walz deloval klarinetist Louis Sclavis. Short Cuts postajajo vse pomembnejši kazalec radikalnejših dogajanj v parajazzovskih godbah, ki bodo sčasoma našla pot tudi do množic. Nekakšen zvočni laboratorij prihodnosti torej, ki marsikomu postaja glavni razlog za obisk festivala.

Letošnja dva ducata Jazz festivala Saalfelden nas opozarjata, da je jazz še vedno živa glasba. Zdaj se vsem opazno prežema z elektroniko, ki prevzema poudarek z etno godb, te so vodile pred časom. Seveda tudi te še zmeraj igrajo pomembno vlogo v eklektičnem konglomeratu zdajšnjih parajazzovskih godb, vsaj po Short Cuts koncertih pa postaja enako pomembna tudi evropska klasična godba. In tako se zdi, da je zdaj še najbolj zapostavljen klasični jazz. A prav s tem je ortodoksni jazz morda dokončno dobil zgodovinsko veljavo - po analogiji s Saalfeldnu geografsko bližnjim Wolfgangom Amadeusom Mozartom iz Salzburga: ko je umrl, so ga začeli ceniti, cenimo ga še danes. A ne pozabite, kaj nas uči stara egipčanska pripovedka o feniksu: ko je umrl, je iz pepela vstal še mlajši, še lepši, še močnejši. In tako znova in znova. Na veke vekov. Amen.

Rok Jurič