Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Audioslave

Dajte na glas

Zack je odšel, prišel je Chris. In nenadoma so se uporniško politični novodobni rokerji Rage Against The Machine spremenili v osebno poetične rockerje Audioslave s klasičnimi razsežnostmi. A jih morate še vedno poslušati na glas.

Ob združitvi takšnih velikanov, za kakršne so v devetdesetih letih veljali Soundgarden in Rage Against The Machine, sta samoumevna tako nerganje z nostalgičnim oziranjem po preteklem opusu kot tudi hvalospevno prikimavanje zgodovinskemu spojitvenemu koraku. Audioslave v sebi brez trohice dvoma združujejo kvalitete politično angažiranega rap-rocka in grunge-metalske poetičnosti. Vprašanje je seveda, ali se v Audioslave skrivajo najboljše kvalitete obeh. Odgovor na to vprašanje je odvisen predvsem od tega, čigave besede so vam v preteklem desetletju bolj zlezle pod kožo. Če ste bentili skupaj z Zackom de la Rocho, se vam bodo Audioslave po vsej verjetnosti zdeli še ena od cenenih marketinških potez, ki se jih poslužuje industrija, proti kateri so Zack in njegovi sotrpini tako zelo besneli; in zamerili se vam bodo tudi Brad Wilk, Tim Commerford in Tom Morello, ki so politično velikopoteznost tako zlahka zamenjali za še več slave in še več denarja ter s tem izdali vse tiste naivne mladoletnike, ki so verjeli njihovim političnim floskulam. Od Audioslave namreč ne boste slišali kritiziranj političnih odločitev in zgodovinsko oporečnih oblastniških sistemov. Pravzaprav je Chris Cornell z apolitično držo vztrajal pri tem, da se morajo Wilk, Commerford in Morello posloviti od naivnega aktivizma, s katerim so privržence ščuvali Rage Against The Machine. In ker Chris ponavadi ne odstopa od prepričanj (spomnimo se, celo njegova prva samostojna plošča s solo albuma Euphoria Morning iz leta 1999 nosi naslov Can't Change Me), je od svojih odstopila trojica iz Rage.

Tako jo bodo veliko bolje odnesli ljubitelji vokalne in lirične velikopoteznosti, s katero je Chris vedno znova navduševal v Soundgarden. Glede na to, da je na samostojnem albumu igral na nekoliko mirnejšo noto, je njegov prispevek k Audioslave naravnost navdušujoča in predvsem osvežujoča vrnitev njegovega glasu, za katerega je Commerford v intervjuju za MTV dejal, da je kot saksofon. Resnično, kot je dejal Commerford, se lahko Cornellov glas spusti do nižin Elvisa Presleyja, potem brez težav zviša do najnežnejšega falzeta, nato iz sebe spusti pristni AC/DC krik in nadaljuje v »normalnem« slogu Soundgarden.

Takšni komplimenti Chrisu so pri njegovih novih glasbenih tovariših izredno pogosti. Vsem tistim, ki se jim zdi prestop od političnih kletvic k metaforičnim puhlicam pretirano radikalen korak, Morello, sicer politolog po izobrazbi, odgovarja popolnoma suvereno. »Glasba je najboljša, če je iskrena, in Chris Cornell je odličen pisec besedil,« je dejal za MTV. Z njim se strinjata tudi druga dva člana zasedbe. Wilk je celo dodal, da je pravzaprav »veliko lažje narediti album, ki vsebuje veliko jeze, kot pa se izpostaviti v nežnejši in mehkejši luči.« Verjetno je odveč poudarjati, da je istoimeni album Audioslave vse prej kot poln jeze in besa. Cornell, ki je v zadnjih letih pesniško izredno napredoval in si pridobil vse potrebno in zasluženo spoštovanje publike in glasbenih kolegov, se je tudi tokrat odločil pogledati globoko v dušo in iz nje izžeti izjemno metaforične besedne zveze, ki (praviloma) trdi in glasni mačistični glasbi Audioslave dodajajo dober ščepec (praviloma) feminilne umetniške vznesenosti. Kajpak v tem pogledu največji umetniški vtis naredijo balade. Like A Stone in še posebej I Am The Highway sta dva izmed tipičnih Cornellovih »sentišev«, ki vedno pomenijo svojevrsten čustveni vrhunec njegovega ustvarjalnega opusa in ob katerih se tudi še tako zapriseženemu privržencu Rage Against The Machine zazdi, da si Audioslave nemara le zaslužijo določeno mero spoštovanja – če ne v družbenopolitičnem, pa vsaj v umetniškem smislu.

Ob tem velja povedati, da sta na albumu tudi dve politično angažirani pesmi. Cochise in Set It Off sta tako odličen primer kompromisa med apolitičnim Cornellom in trojico, saj se obe nekoliko bolj implicitno ukvarjata z uporništvom in nestrinjanjem z oblastjo. Medtem ko se izvrstna in dramatična Cochise (ki je bila mimogrede prva mala plošča z albuma) posveča življenju pokojnega apaškega poglavarja, je Set It Off nekoliko bolj družbenopolitično obarvana, saj jo je Chris napisal s podobami s seattelskih protiglobalističnih demonstracij v glavi. Konec koncev je Seattle njegovo rodno mesto in vsej apolitičnosti navkljub se Chris vendarle ni mogel upreti določeni družbeni angažiranosti, ki se je dogajala v njegovem mestu. Z vidika uporniške glasbene preteklosti, ki jo delijo Commerford, Wilk in Morello, je jasno, da je Set If Off nemara najbližje zvoku, ki so ga tako uspešno prodajali Rage Against The Machine.

Pri tem gotovo ne bi smeli trditi, da so se sicer nekdanji člani Rage Against The Machine v celoti prepustili Chrisovemu diktatu. Zvočni vidik pesmi je namreč v veliki meri narekovala prav Morellova prepoznavna kitarska groovy turntable interpretacija, ki se v Audioslave (razumljivo) loti tudi nekoliko bolj klasičnega eksperimentiranja. Pod producentsko taktirko Ricka Rubina, ki ima za seboj sodelovanja s paleto odmevnih legend, kot so Red Hot Chili Peppers in Beastie Boys, je nastal album, ki združuje klasične in moderne rockovske vzorce in ki z dodano groove melodijo deluje izjemno sveže, homogeno in suvereno. Iz vseh 14 pesmi tako seva izjemno pozitivna in ustvarjalna mešanica Cornellovega masivnega umetniškega talenta in tehnične podkovanosti treh članov. Slednji so z odločitvijo, da v svoje vrste sprejmejo tako karizmatičnega frontmana, gotovo pokazali širino in pogum, obenem pa tudi pripravljenost, da glasbeni zemljevid, ki je zadnja tri leta prepreden s tako imenovanim nu metalom, osvežijo na najboljši možni način – s klasičnim hard rockom, ki ga morate obvezno poslušati na glas.

Marta Pirnar