Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Janez Golič

Syd Barrett

Ta nori diamant

V poplavi kultnih in legendarnih imen se izgublja izvirni pomen teh oznak. Pod malce strožjimi kriteriji bi odpadla večina nosilcev teh nazivov, zagotovo pa je med njimi le malo takih, ki bi le s tremi rednimi albumi avtorskega gradiva vedno znova vzbujali pozornost mlajših generacij: to že trideset let uspeva Sydu Barrettu. Ne da bi se za to kakorkoli trudil. Prej nasprotno.

Roger Keith Barrett je odraščal v idiličnem okolišu Cambridgea. Bil je drugi najmlajši od petih otrok, izredno razposajen in ljubljenček vseh sorodnikov. Zelo zgodaj je pokazal zanimanje za umetnost, rad je slikal, glasba pa je bila v hiši Barrettovih prisotna ves čas. Prav med slikarstvom in glasbo se je odločal večino najstniških let, pomagalo je zgodnje druženje z Rogerjem Watersom in Davidom Gilmourjem, s slednjim sta nekega najstniškega poletja družno prekrižarila južno Francijo in se za priboljšek poskusila v poulični zasedbi folkerskega dua. A dokončno se je Barrett odločil za glasbo, ko so se mu »zgodili« The Beatles in Rolling Stones. Istočasno prevzame ime Syd, po jazzovskem bobnarju v lokalnem klubu, ki mu je bilo, čeprav brez sorodstvenih vezi, ime prav Syd Barrett.

Poleti 1964 se vpiše na Art college v Londonu. Tam spozna Boba Kloseja (po nekaterih virih pisano Close), ki je bil že spoštovan jazzovski kitarist v skupini Blues Anonymous.

Roger Waters je vpisal arhitekturo in je živel v hiši v londonskem predelu Highgate s sošolcema Nickom Masonom in Rickom Writom, ko so se jim pridružili Klose, Barrett in Gilmour. Torej, še preden je zaživela ena najpopularnejših skupin angleškega psihedeličnega rocka, so prav vsi njeni protagonisti živeli pod isto streho. Lastnik hiše je bil arhitekt srednjih let, Mike Leonard. Njegovo podstrešje je bilo polno kitajskih gongov, ksilofonov, orientalskih piščali in čudaških elektronskih naprav, ki jih je predvsem Barrett rad preizkušal. Nenavadno za nekoga v poznih tridesetih letih, je Leonard pokazal zanimanje za skupino, ki je vadila v njegovi kleti. Kloseju, Barrettu, Watersu in Masonu se je še sam nekajkrat pridružil s klaviaturami, vsaj dokler ni mesta zasedel Rick Write. Po večkratni menjavi imena skupine si je končni naziv izmislil prav Barrett: preprosto je združil imeni dveh bluesmanov, ki ju je imel rad, Pinka Andersona in Floyda Councila, še raje pa je pripovedoval, kako mu je ime prišepnil prišlek iz vesolja.

Pink Floyd so si po nekaj lokalnih nastopih kmalu izborili mesto med redno nastopajočimi v prvem underground klubu psihedeličnega rocka v Angliji, londonskem UFO (nikoli ni bilo povsem jasno, ali ime pomeni NLP ali Underground Freak-Out). Tam so nastop razvijali ne le glasbeno, temveč so vse več pozornosti namenjali osvetlitvi in ozvočenju. Pravzaprav so pomanjkljivo tehniško veščino igranja zamaskirali s številnimi zvočnimi in svetlobnimi efekti. Barrett je kitaro običajno povezal kar s tremi napravami za odmev, to je pri občinstvu povzročilo popoln odklop. V začetku so Pink Floyd preigravali le priredbe rhythm'n'blues standardov (Road Runner in Louie Louie sta bili del železnega repertoarja), a dodajali so vse več avtorske note. To jih je pripeljalo do odločitve o pisanju in izvajanju lastnega gradiva. Barrett je prevzel vlogo pisca pesmi, pevca in kitarista. To mu je na začetku povzročalo nemalo težav. Premagoval jih je s samosvojimi prijemi, kar je kmalu pripeljalo do nesoglasij s Klosejem. Ta je silil v tradicionalni jazz, saj je bil edini šolani glasbenik, zato se je vse težje prilagajal čudaškim idejam drugih. Spopad dveh diametralno nasprotnih osebnosti se je končal z odhodom Boba Kloseja.

Syd pa je tonil vse globlje v misticizem, spolnost in mamila. Odselil se je od kolegov v skupini v hipijevsko komuno, kjer se je LSD delil brez nadzora. Do sredine leta 1967 je njegova poraba mamil presegla vse razumne meje. Od tod glavni navdih za pesmi, a Barretta je potiskalo na rob samouničenja. Lahko je mesece prečepel v stanovanju in haluciniral, a ko se je spravil k pisanju pesmi, jih je nizal eno za drugo. Pravijo, da je večino ključnih pesmi za Pink Floyd in oba redna solo albuma spisal v obdobju nekaj mesecev. Tisto poletje 1967 je do nezavesti poslušal dva albuma – Fifth Dimension skupine The Byrds in prvenec skupine Love. Kasneje je povzel kitarski rif pesmi My Little Red Book in ga preoblikoval v psihedelično potovanje Interstellar Overdrive. Prvi snemalni session je nadzoroval kar Joe Boyd, predstavnik AandR pri založbi Elektra in rezidenčni didžej kluba UFO. Pink Floyd so posneli šest pesmi in dve izbrali za prvo malo ploščo. Naslovna pesem, Arnold Layne, je zgodba o travestitu, ki po tujih dvoriščih krade žensko perilo, prvi pokazatelj zanimanja Syda Barretta za ekscentrične like, prikazane z veliko mero dobrohotnosti. Predvajanje plošče na radiu BBC prepovedo, vendar se kljub temu (ali ravno zaradi tega?) povzpne na lestvici najbolje prodajanih med prvih deset.

Če singel Arnold Layne ni bil dovolj psihedeličen (redni obiskovalec kluba UFO - Pete Townsend - se je kasneje pritoževal, kako Pink Floyd na ploščah nikakor niso ujeli kaotičnosti živega nastopa), je vtis popravil drugi singel. Navkljub Barrettovemu nasprotovanju je založba EMI zanj izbrala pesem See Emily Play, ki je bila prvotno napisana posebej za konceptualno zaokrožen nastop v dvorani Queen Elizabeth Hall v Londonu, naslovljen Games For May: Space Age Relaxation For The Climax Of Spring. Barrett je za objavo na plošči priredil besedilo in popravil naslov tako, da je ostala rima (Games For May – See Emily Play). Podobno velja za pesem na strani B singla Arnold Layne, Bunny And The Current Bun, ki je prvotno nosila naslov Let's Roll Another One – po »namigu« založbe so jo Pink Floyd preimenovali.

Ko se je tudi mala plošča See Emily Play povzpela med prvih deset na lestvici popularnih v Angliji, so jo Pink Floyd lahko predstavili v popularni TV oddaji Top Of The Pops. Barrett je tovrstni promociji nasprotoval, tretji teden se v TV studiu sploh ni pojavil. Šele kasneje so ugotovili, zakaj – če na televizijo ni bilo treba Johnu Lennonu, ne gre niti Barrett! Tako je nasprotoval pritiskom, ki jih je bil deležen po uspehih prvih plošč. Če je bila glasba prej zgolj nora zabava, so se pred Pink Floyd kmalu začele postavljati zahteve. Predvsem pred Barretta, ki naj bi čim prej nadaljeval s pisanjem uspešnic.

Ko so snemali prvi album Piper At The Gates Of Dawn, so v sosednjem studiu The Beatles snemali znameniti Stg. Peppers Lonely Heart Club Band; Barrett je večkrat »odplaval« v sosednji prostor in raje debatiral s člani The Beatles, kot da bi se posvetil svoji skupini. A tudi Paul McCartney je preoblečen v Arabca prihajal v klub UFO in poslušal ... Med glasbeniki na porajajoči se kontrakulturni sceni v Londonu sredi šestdesetih let jih ni bilo veliko »straight«, a drugi člani Pink Floyd so poznali mero. Waters je bil nekakšen nadzorni vodja skupine, zahteval je, da vsaj med snemanji nihče ni zadet, in nemalokrat je dobesedno pulil džojnte iz Barrettovih ust.

Verjetno je zmes mamil in siceršnje občutljivosti, burne domišljije ter pronicljive ustvarjalnosti ob spoznanju, da je njegova glasba postala tržno blago, sam pa je bil nepopravljiv idealist, pripeljala Barretta do shizofrene situacije. Za Melody Maker je leta 1967 izjavil, da se s komercialnim uspehom ne obremenjuje, za Pink Floyd naj bi bilo pomembno le, da zadovoljijo lastno dušo, in če bi bilo mogoče, bi sami izvedli celotni proces snemanja, objave in prodaje plošč. Po njegovem mnenju je obstajalo preveč posrednikov, ki so živeli na račun rockovskih glasbenikov. Kasneje so intervjuji z njim postali nočna mora za novinarje: če je že odgovarjal na vprašanja z več kot stavkom, so bile povedi nepovezane, misli je razvijal v nepredvidljive smeri, umolknil je brez razloga ... Snemanje drugega albuma, The Saucerful Of Secrets, je bilo težavno. Syd je prihajal in odhajal brez urnika, mnogokrat je zahteval nemogoče stvari – na primer za pesem Jugband Blues (eksakten primer samodiagnoze shizofrenije) si je zaželel cel vojaški orkester, in ko mu ga je snemalni tehnik Norman Smith po veliko mukah naslednji dan priskrbel, jim je Syd rekel le, naj igrajo, karkoli hočejo. In tudi so.

Nezanesljivost Syda Barretta se je v nekaj mesecih razvila do popolne nezmožnosti komunikacije: prvi vrhunec pa je dosegla med snemanjem drugega albuma. Še dve njegovi pesmi so Pink Floyd sicer posneli, a zavrnili objavo na plošči. To sta Scream Thy Last Scream in Vegetable Man, ki jo je Syd napisal v nekaj minutah tako, da je preprosto opisal svoja oblačila! Ti pesmi vse do danes nista našli mesta na legalnih ploščah Pink Floyd in sta najbolj iskana posnetka med ljubitelji in zbiralci, ki so ju našli le na bootleg ploščah (te po nelegalnih kanalih izidejo brez dovoljenja in vednosti založbe).

Prodajni polom tretje male plošče Apples And Oranges je bil le odsev razsula v skupini, ki se je kazalo predvsem na nastopih. Kar je občinstvo v klubu UFO, običajno v podobnem stanju kot nastopajoči, še lahko toleriralo, se je v »normalnih« okoliščinah pokazalo le kot veliko dima brez ognja. Na krilih uspeha prvih malih plošč in albuma so Pink Floyd odšli na slabo organizirano ameriško turnejo, prepričani, da bodo z ozvočenjem in osvetlitvijo očarali tamkajšnje ljubitelje. Grenko je bilo spoznanje, da je ozvočenje, stalno postavljeno v dvorani Fillmore East v San Franciscu, desetkrat močnejše od tistega, s katerim so vladali v Londonu. To jih je kasneje vzpodbudilo k nadgradnji ozvočenja skupaj z iznajdbo tako imenovanega azimutskega koordinatorja, ki je omogočal razporeditev zvoka okoli in okoli dvorane (kvadrofonija). Prav kmalu so se tudi odločili, da se ne bodo omejevali z dolžino in obliko pesmi, ki sta primerni za male plošče, in se posvetili predvsem albumom. A to je že druga zgodba.

Stanje Syda Barretta se je med ameriško turnejo dodatno slabšalo. Mnogokrat je »pozabil« izstopiti iz avtobusa, kar obsedel je brez besed in strmel v daljavo. Podobno zamaknjen je bil na nastopih, mnogokrat je ves nastop igral en in isti akord, v zadnjem stadiju si je kar na odru cvrl jajca.

Drugi člani so bili v precepu: Syd Barrett je bil glavni pisec pesmi, tudi pevec, sami se niso počutili dovolj dobri, da bi nadaljevali brez njega. Drugi album je zapolnil Roger Waters večinoma s svojimi pesmimi, a to naj bi bila le začasna rešitev. Prišlo jim je na misel, da bi medse vzeli Davida Gilmoura, ki naj bi nadomestil Barretta na koncertih, Barrett pa naj bi, po vzoru Briana Wilsona iz Beach Boys, le pisal pesmi. Ta zasedba je zdržala le nekaj tednov, kajti tudi kot pisec pesmi je Barrett napredoval v čudaštvu. Ko je druge učil novo pesem, jo je sproti spreminjal tako, da se je niso mogli naučiti. Od vsega je ostal enak le refren: Barrett naj bi v bluesovskem načinu spraševal Have You Got It Yet?, drugi naj bi v zboru odgovarjali No, no, no ... Dokler po treh urah niso doumeli, da jih Barrett le vleče za nos. Ločitev je bila neizbežna.

Po Kloseju je bil Barrett drugi ključni član Pink Floyd, ki je bil »odpuščen«. Zanimivo, po njegovem odhodu je mesto glavnega pisca pesmi prevzel Roger Waters, ki je (resda mnogo kasneje, leta 1985) prav tako zapustil skupino in po dolgotrajnem sodniškem procesu je tudi on moral prepustiti uporabo imena Pink Floyd ostalim trem.

Syd je izključitev težko sprejel. Kasneje je še prihajal na koncerte kot obiskovalec, se postavil čisto spredaj in nepremično zrl v Gilmoura, da bi se ta počutil karseda nelagodno. Vendar je Gilmour kasneje veliko pomagal Barrettu, sam trdi, da ne zaradi občutka krivde, ampak ker je prepoznal potencial Barrettovih samostojnih pesmi. Zanimanje za zgodnje plošče Pink Floyd se je z leti le povečevalo, predvsem po zaslugi njihove kasnejše popularnosti. Obenem je raslo zanimanje za Barretta, in bolj so novinarji vohljali za njim, bolj se je skrival pred njimi. Vse skupaj je preraslo v pravo famo, pletle so se legende, ljudje so ga videvali na vse mogočih krajih – v resnici pa se je odselil v elitno londonsko hotelsko naselje Chelsea Cloister in le redko stopil med ljudi, raje je v miru slikal, gledal televizijo (menda je imel v nekem obdobju kar ducat TV aparatov), če pa je šel ven po nakupih, je rad pretiraval in večino nakupljenega blaga razdelil mimoidočim. Po nekaj mesecih popolne osame se mu je stanje toliko popravilo, da je poklical na sedež založbe in predlagal snemanje samostojne plošče. Ko je začel snemati, je vse kazalo na najboljše. V nekaj urah je sam s kitaro posnel večino pesmi in jih odpel. Zataknilo se je, ko naj bi svoje dodali še gostujoči glasbeniki. Koordinacija s Sydom je prehajala od mučne do nemogoče, še najlaže je shajal z Gilmourom, ki pa je bil polno zaposlen s Pink Floyd – v letih od 1968 do 1972 so posneli šest albumov in štirikrat prekrižarili svetovne koncertne odre. Ob pomoči članov Soft Machine je bilo snemanje albuma Madcap Laughs (naslov opisuje Barrettove nenadne napade smeha - lahko se je povsem normalno pogovarjal, potem pa je kar naenkrat, brez razloga prasnil v smeh in sogovornika spravil v zadrego) končano v dobrem letu. Komaj je album izšel, je Barrett v hiperaktivnosti zložil dovolj pesmi za naslednji album. Tako je drugi album, naslovljen preprosto Barrett, prav tako izšel leta 1970.

Barrettove samostojne plošče lepo kažejo na razlike s Pink Floyd. V osnovi so njegove pesmi dokaj preproste, odigrane z nekaj akordi, brez psihedeličnih izletov v neznano. V njih se je rad vračal v čas brezskrbne mladosti, v namišljen, skoraj pravljičen svet (Terrapin, Effervescing Elephant, Octopus), med njimi je nekaj takih, ki jih je napisal pri šestnajstih letih in se niso skladale s psihedelično vizijo Pink Floyd. Morda ne povsem nepomembno: drugi člani Pink Floyd so bili študentje arhitekture in so imeli precej drugačen pogled na strukture skladb. Barrettove samostojne plošče so se prodajale neprimerno slabše kot plošče Pink Floyd – z njim ali brez njega. Ker nikakor ni uspel sestaviti trdne spremljevalne zasedbe za morebitne nastope, so bila njegov glavni finančni vir izplačila avtorskih pravic od starih pesmi.

Barrett se je po drugem albumu ponovno umaknil v samoto, medtem pa so za njegovo promocijo posredno skrbeli drugi. David Bowie mu je naredil tovrstno uslugo, ko je leta 1972 na album priredb Pin-Ups uvrstil njegovo See Emily Play in potezo podkrepil z izjavo, da zanj Pink Floyd brez Barretta ne obstajajo več. Pink Floyd so nekaj kasneje objavili v milijonih primerkov prodana albuma Dark Side Of The Moon in Wish You Were Here, oba je navdihnil prav Barrett. Tudi v Floydu iz filma The Wall bi lahko prepoznali Sydov lik. Roger Waters, ki ga je stanje Syda Barretta najbolj prizadelo (od vseh ga je poznal najdlje, obema sta dokaj zgodaj umrla očeta), je že leta 1968 praznino po njegovem odhodu in posredno zaton cele generacije »šestdesetih« let opisal v pesmi, a je nikakor ni mogel posneti. Šele leta 1999 je dal pesem Incarceration Of A Flower Child pevki Marianne Faithfull in ji jo (pod imenom Walters) pomagal posneti za album Vagabond Ways.

Ko po objavi albuma Barrett jeseni 1970 o Sydu ni bilo slišati, zanimanje pa je raslo, je navdušenec Bernard White ustanovil organizacijo Syd Barrett International Appreciation Society z več podružnicami po svetu, vse z namenom, da Barretta spravijo v snemalni studio. Barrett pa, ki ga zunanji svet ni pretirano zanimal, zanje sploh ni vedel. Organizacija je kmalu začela izdajati fanzin Terrapin in večinoma so v njem bralci našli raznotera razmišljanja in stare intervjuje z Barrettom. Karkoli novega je novinarjem in entuziastom uspelo izvrtati o Barrettu, so dobili kvečjemu od njegove matere in sestre, ki sta občasno skrbeli zanj. Vse njune izjave pa bi lahko strnili v mnenje, da je bil Syd v prostovoljni samoti srečnejši kot kdaj prej - ali vsaj od časov zgodnjih nastopov Pink Floyd v klubu UFO.

Ne glede na dejavnost organizacije je Barrett leta 1974 v Cambridgeu sestavil novo zasedbo in se pripravljal na koncerte. Zgodil se je en sam, pa še ta se je končal precej klavrno. Pravzaprav ga je končal Syd sam z desetminutnim, povsem razglašenim solom na kitari, ko se ni oziral na nikogar več, niti na spremljajoča basista in bobnarja ne. Oder je zapustil krvavečih prstov in se nanj ni več vrnil. Vrnil se je le še v snemalni studio založbe EMI, zatrdil je, da ima dovolj pesmi za tretji album, a na snemanju se je izkazalo, da nima niti osnutkov. Vse, kar je zabeležil trak, je nekaj nepovezanih akordov brez besedil ... Od tedaj Syd Barrett glasbeno ni več dejaven.

Ko se je v Angliji pojavil punk, so glavni akterji gibanja želeli prekiniti s tradicijo. »No Beatles, No Stones in 1977,« so se drli The Clash, Johnny Rotten pa se je razkazoval z majico Pink Floyd, na katero je lastnoročno dopisal I HATE. Vendar so bili Pink Floyd iz časa Syda Barretta v čislih tudi pri novejši generaciji. Malcolm McLaren, »edini šolani glasbenik«, je celo poskušal priti v stik z Barrettom, da bi ta produciral prvi album Sex Pistols. Neuspešno. The Damned so ga želeli na producentskem stolčku za drugi album – tudi neuspešno. TV Personalities so se s pesmico I Know Where Syd Barrett Lives norčevali iz fame, ki se je spletala okoli njegove osamitve, a vendar se zdi, da se pod posmehljivo noto skriva dobrohotna naklonjenost.

Vzporedno s povečanim zanimanjem za Barretta so začele izhajati plošče z neizdanimi posnetki in številne kompilacije. Najprej leta 1988 pet posnetkov, narejenih za radijsko oddajo Johna Peela, prav tako leta 1988 še album Opel z ostanki s snemanja prvih dveh albumov, ki vsebuje nekaj osupljivo kakovostnih pesmi, in še enkrat se lahko začudimo odločitvi založbe, da jih ni uvrstila na redna albuma. Po presenetljivo dobri prodaji albuma »ostankov« je z ameriške založbe na Barrettov naslov prišla ponudba, ki bi se ji bilo težko upreti. Za vsaj pet novih posnetkov, lahko narejenih kar doma, lahko tudi le instrumentalnih, brez obvez do promocijskih dejavnosti, bi Barrett dobil dvesto tisoč dolarjev predujma. No, predstavniki založbe so prejeli le kratko vljudno pismo, da ne pride v poštev.

Kompilacijski album Early Singles, ki zajema strani A in B prvih petih malih plošč Pink Floyd (naslovne pesmi prvih treh je napisal Barrett), je založba EMI izkoriščevalsko objavila le v sklopu zbirke sedmih rednih albumov Shine On, ko je vendar jasno, da ljubitelji, ki jih težko dosegljivi in na rednih albumih neobjavljeni posnetki najbolj zanimajo, vse druge plošče že imajo. Podobno velja za kompilacijo Barrettove samostojne kariere Wouldn't You Miss Me? (Best Of Syd Barrett), ki poleg že znanih pesmi vsebuje en neobjavljen posnetek – Bob Dylan Blues, s katerim se Syd eksplicitno sklicuje na Dylanov vpliv. Ponatisi obeh rednih albumov in kompilacija neobjavljenih pesmi Opel na CD ploščah prinašajo dobršno mero dodatka v obliki poskusnih posnetkov. Na teh Barrett izpričuje vso težavnost svoje narave, nezanesljivost in brezbrižnost, zamaknjenost in samovoljo. Pet Barrettovih pesmi so Pink Floyd predlani objavili tudi na dvojni kompilaciji Echoes. Izplačilo avtorskih pravic mu spet omogoča nekaj let brezskrbnega življenja na obrobju Cambridgea. Ima pač to »srečo«, da je pravi čas odnehal, saj bi sicer verjetno končal podobno kot nekaj njegovih sodobnikov, ki so razkroj hipijevskega idealizma plačali z najvišjo ceno. Tako Syd še vedno živi v svojem svetu, v tistem, ki ga je zakodiral v nekaterih pesmih.

The black and green scarecrow

As everyone knows

Stood with the bird on his hat

And straw everywhere

He didn't care ...

- Scarecrow

Janez Golič

Viri:

Mike Watkinson in Pete Anderson. Crazy Diamond – Syd Barrett and the Dawn of Pink Floyd. Beekman Publication, 1993.

Nick Kent. The Dark Stuff. Poglavje The Cracked Ballad Of Syd Barrett. Penguin Books, 1994.

Rick Hodges in Ian Priston. Embryo – A Pink Floyd Chronology 1966-1971. Cherry Red Books, 1998.

Julian Palacios. Lost In The Woods. Indica Unlimited, 2001.

Tim Willis.Madcap - The Half-life of Syd Barrett, Pink Floyd's Lost Genius. Short Books, 2002.

Fanzin Terrapin

(http://www.angelfire.com/wv/breastmilky/terrapinfz.html)

Spremna besedila k izdajam:

Pink Floyd – Shine On (8xCD, EMI, 1992)

Syd Barrett – Crazy Diamond (3xCD, EMI, 1993)

Syd Barrett – Wouldn't You Miss Me (Best Of), (EMI, 2001)