Domače dvorišče

Obdobja Dadoizma

Če se ozrete okoli sebe in pozornost usmerite predvsem na ljudi (pa ne z namenom, da bi potem napisali kakšno, ki bi šla od ljudi za ljudi), boste gotovo našli nekaj oseb, za katere ste prepričani, da so nekje od večno.

Tudi če iz opazovanja izvzamete roditelje in ožje sorodnike, je tu vedno še kdo večen. Recimo Kučan in Tone Vogrinec. Ali pa Janko Ropret, Sandi Čolnik in Marjan Ogrinc. Če opazujemo še bolj specifično in se osredotočimo zgolj na hiphopovsko sceno, so večni Fab Five Freddy, Chuck D in KRS One. In če optiko iskanja večnih zožimo ekskluzivno na slovenski hip hop, se nam bo začelo dozdevati, da teorija o večnih ne drži. Ali bi bil lahko večen, če ga ne bi odnesel Dalaj Eegol. Tako je najbližje večnosti (v našem, raziskovalnem pomenu, nikakor s tem nimamo v mislih večnosti, ki nas čaka po poslednjem izdihu) Klemen Klemen. In nato Ezy G. In tam nekje je Dado. Zdaj ga poznate pod imenom DJ Dado, kot polovico turntablovskega ansambla Ironic Tronic in scratcharskega podpornika multi-kulti-cross-žanrovcev Moveknowledgement. Včasih je bil Dadu dodan še Šejk, pred tem je bil Tade in še pred tem je bil Tadej (to je uradno še danes). Vseskozi, kar pomnimo (in to je že celo večnost), pa se je motal po sceni, in to predvsem po ustvarjalno nabitem podzemlju. Spoznajmo tega zanimivega človeka!

»Ma, z musko sem že dost zgodej pršu v stik – fotr je bil roker pa to in je mel doma zmeri ful vinilk. Sicer se je pa držal tradicije in je igral v vevški godbi na pihala. Še zdej tam tolče po tolkalih in šibajo okrog po koncertih – v glavnem se ful dogaja,« odgovori Dado na tradicionalno zastavljeno prvo vprašanje o koreninah glasbenega delovanja in referenčnih zvokih, ob katerih se je ostrilo mlado uho. Tudi sedaj še ni staro, da ne bo pomote, razen, če se vam zdi 25 let visoka starost. Očetovi albumi pa niso imeli tako svetle bodočnosti, saj »ko so ble družinske finance enkrat na začetku srednje šole zlo bliz vrelišča, jaz pa sem mel zmeri večje potrebe (rabil sem skejt, pa neki cunj), sem pač te plošče prodajal. Ampak jih je kar neki ta dobrih ostalo doma. Vsi Pink Floydi, recimo, ker je bil fotr velik fan. No, pa tut jaz sem jih že v tretjem razredu obvladal in si snemal kasetke. To je blo pr nas na selu velka stvar, tam so pač ble stvari zlo jasne: če nis treniral fuzbala, si bil kmet.« Dado seveda ni bil kmet (vsaj do sedmega razreda ne), ampak pionir in kadet pri NK Slavija. Takrat ga je začelo od travnikov ljubljanskega obrobja bolj vleči proti mestnemu asfaltu, na začetku na skejt.

Ampak vmes na sceno že pride kitara, sicer akustična in kupljena od soseda na ulici, nato pa je obešena v kotu nabirala prah do osmega razreda, ko je Dado »videl, da sošolke hodjo k tabornikom, pa sem mal pogledal v njihovo pesmarco in videl, da je noter kr neki kul komadov, vsi pa so mel označene akorde. Not je blo še šestnajst akordov, vse narisano, kako prjet prste - in sem to skinil vse, v treh mescih sem že obvladal. In še dons lahko s tremi akordi in glasom zabavam folk.« Na veselje tabornic, verjetno. A kaj kmalu akustika ni bila več dovolj. Kitaro je priklopil na elektriko in zahajal v legendarni kašeljski Klon, zaklonišče, ki nudi srečevalni in vadbeni prostor celi paleti jako raznolikih ustvarjalcev. Tako je tudi Dado med debelimi zidovi igral kitaro in punkovsko vokaliziral, Klon pa mu še danes nudi prostor za vadbo gramofonskih zvijač. Toda kitara, naj bo akustična ali električna, nas hiphoperjev niti ne zanima toliko kot podatek o raperskih začetkih. »Ja, besedila sem največ pisal kar v šoli, že v osnovni šoli. Že takrat sem bil taka pozitivna osebnost, sam so mel vsi probleme z mano ...« Razumemo, ne – manj primerno vedenje ... »Ja, manj primerno vedenje, sam ne zato, ker bi se manj primerno vedel, ampak zato, ker sem manj primerno zgledal. V šolo sem hodil s kitaro in skejtom, mel sem dolge lase, oblečen bl tko ... Red Hoti so mi rulal, frizure, pa barvat se mal, pa to ... in takrat tega pač še niso toleriral.« Dandanes se mu zdi, da je zahod poleg večje tolerance prinesel to, da mularija predvsem goni samo imidž, da jih sama glasba sploh ne zanima, da muzike ne poslušajo, ampak samo gledajo.

Vrnimo se k osnovnošolskim besedilom, ki sicer niso bili pravi komadi, ampak so bili zelo dolgi spisi, »to pa zato, ker sem mel ful stvari povedat. V bistvu sem pisal sam zato, da sem potem komu prebral in si mislil, da ga s tem zabavam. Potem sem pa uletel v čist drug svet, med skejterje pred Cankarjem. Tam se je pa čist drgač dogajal, k v moji ulci, to je blo čist neki novga zame.« Ampak Dado je kot pravi aktivist želel, da bi divjanje z deskami nadgradili še s čim bolj kulturno produktivnim. In je nekega dne, pred slabimi desetimi leti, začel novačiti ljudi za band. Znal je igrati kitaro, za silo še bas, od drugih betonskih deskarjev pa se je k muziciranju prijavil samo Miklavž, pa še on je razpolagal z enim samim glasbilom – računalnikom. Miklavž je tako moral opustiti domačo heavymetalsko fonoteko, skupaj z Dadom je začel delati hiphopovske stvari, danes pa ustvarja pod imenom DJ Nu. »Takrat sva cele dneve štrlela za računalnikom, ideje so padale sto na uro in sva kar naredila tri, štir komade na dan. Jest sem v šoli pisal komade, takrat mi je šlo ful dobr, in vse, kar sem prnesu, sva midva pol komad nardila. Hotela sva pa delat tako muziko kot Beastie Boys, Cypress Hill, Public Enemy – čeprav te zadeve takrat niso bile več tolk na vrhuncu.« In ker vsak ustvarjalec želi, da bi njegovo stvaritev občudoval še kdo, sta Nu in Dado komade snemala na kasete in jih nosila v klub Nexus, takratno meko urbanega glasbenega klubovanja. Trakove sta dajala JAMirku in on jih je takole proti jutru kdaj in kdaj tudi zavrtel, na splošno zadovoljstvo obiskovalstva, še posebej Miklavža in Dada.

»Mirko je takrt naredil še eno super stvar, in sicer to, da je zbral vse, ki so kej z rapom delali v Ljubljani, na koncert v Križanke, kjer smo nastopil skupaj s Heavy Les Wanted kot predskupina Rootsom. Takrt sem spoznal vse: Vanca, Denisa, Klemna ...« In od znanstva z Vancem in Denisom do blitzkrieg vzpona in zatona zasedbe Garbage Enemy je le korak. Od banda je ostal velik hit, posneta desetnija komadov, ki niso nikoli izšli, in morje anekdot, vključno s temi: Kako so pred Maksijem nažicali stodvajset tolarjev, ki so jim manjkali za nakup najcenejšega otroškega mikrofona; kako so posneli videospot z začasno ukradeno videokamero, ki je bila sicer v lasti ene od ljubljanskih televizij; kako je za ta videospot Vanc s skejtom skočil v Ljubljanico ... in ostal brez cunj, ker jih je mama vrgla v smeti, češ da take svinjarije pa ona že ne bo prala; kako so se na koncert Naughty By Nature, ko so igrali kot predskupina, pripeljali v ultra hudem rdečem avtu Davida »poletje-v-školjki« Sluge; kako so z noro zateženostjo z modne revije študentk oblikovanja v Mariboru v štirih minutah izgnali 90 odstotkov publike in potem sami sebi igrali še slabo uro. In s tem ter s hipijaškim unplugged nastopom v Dakoti nekako zakoličili enega od ljubljanskih urbanih mitov.

Vsaj še en legendaren prispevek v slovenski glasbeni zgodovini je komad Srečne mladine Čičke račke, »na katerga sem še danes ful ponosen, da sem ga naredil, ker se mi zdi, da pomen tud premik v mojem pisanju, ker sem na nek način postal bolj kritičen do družbe in do tega, kako družba vpliva na življenje posameznika, obenem pa so enkrat v tem obdobju moji teksti začel postajat bolj abstraktni, s tem tud bolj zahtevni. Takrat sem šele zaštekal, kakšna tuga so ta blokovska naselja, recimo moje v Novem Polju. Tam se folku nič ne dogaja, nimajo keša, živa dosada in pol valjda uletijo droge ... jaz sem ful hvaležen vsem, s kterimi sem delal, da sem hodil v mesto in v Klon, da sem igral v bendih, da sem mel vaje, da sem nekaj delal ... Če ne bi mel tega, muzike, bi bil danes zihr džanki.« Uh, še dobro, res, da jo imamo, muziko. Kritičen odnos do sveta zna Dado v komadih predstaviti cinično zafrkljivo in v na prvi pogled nelogičnih, razcefranih besedilih z eno samo enovrstičnico opisati psihično stanje cele nacije, kot na primer v legendarnem verzu: »Zahovič – šut, skakajoče Slovence daje u gut.«

Dada, kot že rečeno, najbolj poznamo po didžejskem delovanju, se pravi, da dobro uporablja tudi govorico rok na črnih vinilih. Tu smo spet v otroštvu in spominih nanj: »Že kot ta mal sem si želel skrečat in sem mal na skrivaj probal, kadar fotra ni blo doma. In še ko sem mel gramofone, sem prvi mesec samo scratchal, nič drugega.« Hja, ta čarobni zvok prasketanja, naprej-nazaj ... Ko te enkrat potegne vanj, težko splezaš ven. »Takrat je blo kupit gramofone nedoumljivo, to je bla gora denarja, sploh za enga škorca.« A če gramofoni niso le mali gospodinjski aparati za reprodukcijo glasbe, ampak se pretvorijo v glasbilo, potem to ni le metanje denarja stran, ampak investicija. Če danes ujamete napoved, da bo nekje na odru zasedba Ironic Tronic, si le vzemite čas in si ju oglejte – gre pač za prvi »turntablerski crew« na tem koncu sveta, ki je specifičen še po tem, da Dado vsake toliko pusti gramofone vnemar, zgrabi mikrofon in začne lagodno, v maniri »stand-up comedy« stresati bodljive rime, ki zdaj letijo na marsikateri dogodek na hiphopovski sceni in širše, v drugem trenutku pa padejo v popolnoma abstraktne sfere, ki se poigravajo z vokali. In ko se bo pridružila še lastna produkcija beatov, v kateri se trenutno mojstrita Dado in Borka, bo slovenski hip hop zagotovo naredil spet korak naprej, k ustvarjalnim koreninam.

napo.lee.tano