Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jane Weber

Davy Graham

Iz folka v blues in čez

»Davyja Grahama njegova zvedavost sili v popotništvo; je rojen glasbenik, ki se izraža brez težav. Vtis naredi z vdanostjo in iskrenostjo, ki ga vedno spremljata. Gotovo je eden od najbolj nenavadnih umetnikov iz sveta folka in eden od najizvirnejših mladih kitaristov v Evropi, nadarjen pisec aranžmajev in pevec, ki poje, kakor čuti. Poleg kitare igra še bendžo, baskitaro in orglice (na vseh instrumentih je odličen) ter občuduje dobre bobnarje in vse vrste ritmov.[1] Davy nenehno vpleta v glasbeni svet različne glasbene prvine: blues, moderni džez, indijske in arabske elemente in drugo. Vse to združi s prvotnim folkovskim repertoarjem in da končnemu izdelku povsem drugačen zvok. In ker je hkrati popotnik, radovednež in glasbenik, je vedno na lovu za novimi idejami.«

(Iz spremne besede Raya Horricksa k albumu Folk, Blues and Beyond iz leta 1964.)

Davy se je rodil v Angliji leta 1940. Njegov oče, Škot z otoka Skye, je poučeval galščino, bil amaterski pevec in – vsaj tako pravi Davy – precej dober telovadec. Njegova mati pa prihaja iz mesta Georgetown v Britanski Gvineji; po njej je podedoval rahlo orientalske in indijanske poteze. Odraščal je pretežno v Angliji in kot srednješolec v Kensingtonu doživel nesrečo, zaradi katere se mu je vid na desnem očesu poslabšal na borih 20 odstotkov. Po koncu šolanja je začel življenje potujočega glasbenika.

Življenje trubadurja

Sprva je trubadursko življenje pomenilo petje v kavarnah in pred kinematografi, pozneje pa, ko je postal bolj znan, je delal v londonskih klubih (pred bolj ali manj uglednimi gosti), se pojavljal na televiziji in večkrat igral na edinburškem festivalu. Vsako leto se je tudi odpravil v kraje, ki so zbudili njegovo radovednost in v katerih je lahko dobil nove glasbene ideje. V Parizu je igral za Elizabeth Taylor, hkrati pa bil štirikrat zaprt zaradi pouličnega prepevanja. Od Fréjusa do Sv. Maxima je kot »avtostopar« potoval na kameli, zato je imel pozneje raje letalo. V Malagi je najel razkošno stanovanje s pogledom na Sredozemsko morje, ko pa mu je zmanjkalo denarja, se je preselil v poceni sobo v mavrskem predelu mesta in si s petjem služil večerje. V Tangerju je delal šest mesecev v tako imenovani »luknji v zidu« - nekakšni restavraciji, v kateri so kot specialiteto postregli sladko lepljivo torto, začinjeno s hašišem.

Glasbene korenine

Vplivi? Izmed folkovskih glasbenikov so mu všeč Jack Elliott, Deroll Adams in Bob Dylan. Med glasbeniki bluesa ter ritma in bluesa bi omenil glasbenike, kot so Leadbelly (Davy pravi, da je bil to prvi glasbenik, ki je vplival nanj), Bill Broonzy, Robert Johnson, King Solomon Hill in Howlin' Wolf. Prvi džezovski glasbenik, ki je v njem zbudil občudovanje, je bil Charlie Parker, najmočneje pa sta vplivala nanj Thelonious Monk in Mingus. Poleg že naštetih vplivnih glasbenikov so mu všeč tudi dekliške gospelovske skupine, Mary Wells, flamenko in fado, indijski sitarji in sarodi, Rimski-Korsakov, modalna glasba Milesa Davisa, arabske skladbe in elizabetinski lutnjarji.[2]

Album Folk, Blues and Beyond se začne z otožno tematiko, ki postopno preide v Leadbellyjev »odhajajoči blues« - od Indije do Louisiane do Londona, vendar vse na Grahamov način. Pesem Cocaine je Graham prvič slišal v izvedbi Jacka Elliotta in je bila najprej v uvodu opisana kot »hrepenenje bolnega zasvojenca po ljubezni (ali pomilovanju)«. Sally Free And Easy je znamenita mornarjeva tožba, delo Cyrila Tawneyja. Black Is The Colour Of My True Love's Hair je ena najbolj priljubljenih tradicionalnih ljubezenskih pesmi in naj bi prišla iz Norveške. Graham je od Alexisa Kornerja prevzel bluesovsko Rock Me Baby, ki jo je sicer napisal Bill Broonzy. Seven Gypsies, ki jo poznamo s plošč Martina Carthyja, je ena od mnogih različic napeva Raggle-Taggle Gypsies – O; Grahamovi različici pogosto pripisujejo zasluge za pojav baročnega sloga v ljudski glasbi. Pesem Ballad Of The Sad Young Men je delo Landesmana in Wolfa za nebroadwajsko predstavo The Nervous Set in opeva večno vprašanje mladosti. Graham poje samo prvo kitico in refren. Moanin' je instrumentalna džezovska skladba Bobbyja Timmonsa, v kateri najdemo prvine gospela. Pesem Skillet (Good'n'Greasy) opisujejo kot »pesem srečnega človeka«; Graham jo je prvič slišal ob spremljavi na bendžo, izvirala pa naj bi iz Apalačev. O izvirni različici pesmi Ain't Nobody's Business What I Do je Graham pripomnil: »V besedilu sem se odločil poudariti občutek samote, ki preveva pesem.« Maajun je Grahamov kitarski solo, poln vzhodnjaških vplivov, tokrat oprt predvsem na melodijo, ki jo je našel v Tangerju. Slepi Willie Johnson je napisal klasiko I Can't Keep From Crying Sometimes. Graham pravi, da je pesem Don't Think Twice It's All Right njegova najljubša Dylanova skladba. Dobro znanemu bluesovskemu napevu My Babe Graham doda ritem, ki kaže vplive džezovskega skladatelja Chica Hamiltona. Champion Jack Dupree je Grahama naučil Goin' Down Slow, ki je pozneje postala njegova najljubša bluesovska pesem, zadnja pesem na albumu pa je moderni blues v 6/8 taktu Better Git It In Your Soul Charlesa Mingusa.

Po ljudsko drugače

»Vsak ameriški pevec folka, ki obišče Veliko Britanijo, se mora ustaviti v modernem stanovanjskem naselju The Keep, ki leži jugovzhodno od Londona,« smo lahko brali v spremni besedi k albumu Folk Roots, New Routes. Tam si najprej utre pot skozi povsod ležeče skiroje in otroške vozičke za punčke ter šele nato končno sreča Shirley Collins, pevko in zbirateljico tradicionalnih pesmi, ki je znana tako v domovini kot v Združenih državah. Po večerji lahko obiskovalec sliši nežne stare ljubezenske pesmi iz Apalačev, ki jih je Shirley prevedla v južnoangleški govor, pa tudi redke britanske pesmi.

Teže je najti Davyja Grahama med razpadajočimi trgi in stanovanji naselja Bayswater v zahodnem delu Londona, ker je Davy s kitaro lahko kjerkoli v mestu (ali, še bolj verjetno, v Grčiji, Perziji ali Maroku). Če pa ga le izsledimo, ga najdemo obdanega z majhno skupino privržencev, z instrumentom v rokah, in slišimo, kako popolnoma vdano poje blues. Njegovi junaki ljudske glasbe so poleg Broonzyja in Leadbellyja še Monk, Mingus, Sonny Rollins, Jimmy Giuffre in Bobby Timmons. Tako kot Shirley tudi on rešuje glasbene težave po pravilih sprejete tradicije.

»V zadnjem času Graham združuje blues z ritmi in harmonijami Bližnjega in Daljnega vzhoda,« piše Austin John Marshall. Z leti je odkril sorodnosti med tradicionalnimi irskimi temami in popačenimi tonovskimi načini indijskih rag. Zaradi uspeha njegovih glasbenih eksperimentov je Marshall v prvi polovici šestdesetih let predlagal podoben indijski aranžma za Shirleyjino pesem Pretty Saro. Takole piše: »Projekt je bil prekinjen prejšnjo zimo, ker se je šel Graham v Tanger naužit sonca, zvokov in okusov arabskega sveta. Ko se je vrnil, je priznal, da si je vedno želel spremljati Shirleyjino nežno petje, zato je napisal glasbeno spremljavo za večino albuma. Rezultati sodelovanja so bili prvič javno predstavljeni julija leta 1964 na koncertu v londonskem gledališču Mercury.«

Prirejanje ljudskega

Čeprav je bila večina pesmi prvič tako obdelana, to za Shirley ni bilo nikakršno večje presenečenje. Čeprav je preživela mladost v Sussexu in je govorila z naglasom, značilnim za južno obalo, doma pa so radi poslušali tradicionalen country, je Shirley sama eksperimentirala s citrami, z bendžom s petimi strunami in z oprekljem še v času, ko je bilo greh spremljati britansko ljudsko glasbo na kateremkoli glasbilu. Celo njena skromna uglasbitev srednjeveške The Cherry Tree Carol je popolnoma drugačna od nekakšne improvizirane instrumentalne spremljave, ki je pravzaprav pomenila »ljudski zvok«.

Med snemanjem je po dolgem in počez prepotovala ameriški Jug, deželo bluesa in gospela, in bolje kot večina britanskih glasbenikov spoznala bistvo tako džeza kot ljudske glasbe. Ne da bi kaj dosti spremenila slog, je ta nova spoznanja vpletala v odnos do nastopov.

Pri prirejanju tradicionalne glasbe je veliko pasti, predvsem pri svobodnejšem pristopu. Pri njem se črnsko bluesovsko izročilo prepleta z angloapalaškim. Pretresljiva milozvočja Theloniousa Monka gredo z roko v roki s široko tradicionalno britansko tematiko in New Delhi je bil zgrajen v zeleni in prijetni deželi Cecila Sharpa. Poleg tega so pesmi že same po sebi čarobne: dekleta začarajo mladeniče v ribe; deset tisoč nerojenih se utopi. Glasba je mešanica čarobnih nasprotij, vzhoda in zahoda, izumetničenega in primitivnega, aktivnega in pasivnega, naravnega in nadnaravnega.

Prve male pozornosti

Poskuse združevanja folka, bluesa, džeza in etna je Davy Grahamprvič objavil na plošči Folk Roots, New Routes, ki jo je leta 1964 posnel s pevko folka Shirley Collins.[3] Vendar je šele po objavi prvega samostojnega albuma Folk, Blues and Beyond (posnel ga je za založbo Decca leta 1965) zbudil pozornost glasbenih kritikov, ki so pisali o folku in bluesu. Zanj so se začeli zanimati tudi nadobudni mladi kitaristi, kupili so njegovo ploščo, pozorno poslušali solistične vložke in spremljavo ter postali njegovi učenci. Preučevali so njegov način igranja in mu sledili s koncerta na koncert z željo, da bi znali čim bolje posnemati učitelja.[4] Prek plošče Folk, Blues and Beyond je Grahama spoznalo tudi širše občinstvo in leta 1966 je že izdal drugo ploščo, Midnight Man.

Po izdaji prve in pred izdajo druge plošče je Graham veliko potoval - najprej na Ibizo, potem pa čez Egejsko morje v Carigrad - in na poti pozorno poslušal vse glasbene zvoke. Njegovo predelovanje običajne bluesovske in moderne džezovske glasbe se je nadaljevalo; začel je uporabljati ojačevalec in tako spremenil zvok dveh ali treh solov, hkrati pa so mu bili za vir navdiha Herbie Hancock, Oscar Brown ml. in Jimmy Hughes.

O pesmih

»No Preacher Blues[5] je izviren hitri blues, v katerem besedilo prikrito graja hinavščino,« piše Laurence Aston. Grahamova sijajna različica pesmi The Fakir, ki je delo argentinskega pianista in pisca aranžmajev Lala Schifrina, je lep primer združevanja različnih slogov in vplivov. (Lalo Schifrin je pesem The Fakir napisal v obdobju, ko je igral v skupini Dizzy Gillespie Sextet; pozneje jo je priredil za orkester za album Cala Tjadera Several Shades of Jade.) Medigra Grahama, bobnarja Barryja Morgana in basista Tonyja Reevesa ter Grahamov nenavadni občutek za čas se zlijeta v posrečeno različico te melodije. Pesem Watermelon Man Herbieja Hancocka je bila sprva - leta 1963 - uspešnica za Monga Santamario in so jo v šestdesetih letih priredile številne glasbene skupine, med njimi tudi Woody Herman Band. Money Honey je Grahamov značilni rokenrol, še zadnja sled zgodnjega obdobja Elvisa Presleyja. Fire In My Soul je pesem, ki jo je napisal Slepi Willy Johnson, a jo je Graham z modalnim aranžmajem skoraj popolnoma spremenil. Neighbour, Neighbour je RandB pesem Jimmyja Hughesa, ki se je leta 1964 povzpel na lestvico najboljših dvajsetih s pesmijo Steal Away. Jubilation je moderna džezovska skladba s koreninami globoko v gospelu, napisal pa jo je pianist Junior Mance.

Edina pesem v zbirki z naslovom Fire In The Soul (gre za kompilacijo), ki ni bila posneta za založbo Decca, je Angi, pesem, ki jo največkrat povezujejo z Davyjem Grahamom. Posnel jo je leta 1961 za založbo Topic EP 3/4 AD. Več glasbenih kritikov je mnenja, da je v pesmi Angi prvič moč slišati džezovske korenine kitarskega sloga, znanega kot »folk barok«, o katerem smo že pisali.

Large As Life And Twice As Natural je Grahamov tretji album za Decco; izdan je bil v začetku leta 1969 in prinaša še več folka, bluesa in džeza, hkrati pa vključuje tudi severnoafriško in indijsko spreminjanje glasu. V Davyjevi skupini so takrat igrali: Danny Thompson (bas), John Hiseman (bobni), Harold McNair (flavta) in Dick Heckstall Smith (saksofon). Glasbenike je moč jasno slišati v moderni džezovski priredbi tradicionalne pesmi Jenra, v kateri slišimo maroške vplive. Pesem se je med igranjem prelevila v dolg in vznemirljiv duet Dannyja Thompsona in Grahama. S pesmijo Tristano se Graham pokloni slepemu džezovskemu pianistu in učitelju Lenniju Tristanu. Graham zaigra pesem impresionistično, pogosto improvizira in ne dopušča nobene spremljave. Kljub temu mu jo uspe spremeniti v izreden swing. Naša izbira s tega albuma obsega dve različici ljudskih pesmi. Najprej poskočno Babe It Ain't No Lie, ki govori o nevarnih govoricah v majhnem ameriškem mestu, po aranžmaju pa bolj spominja na uspavanko. Druga je Bruton Town, nasilna somersetska balada, ki jo je našel Cecil Sharp. Ta pesem je ena od tistih tradicionalnih balad, ki so jih pevci in drugi glasbeniki zelo radi prirejali v obdobju preroda ljudske glasbe v petdesetih in šestdesetih letih.

Izbor s plošče Hat, Grahamovega naslednjega albuma, izdanega proti koncu leta 1969, se začne s čikaškim bluesom I'm Ready Willieja Dixona, ki pa je bolj znan v izvedbi Muddyja Watersa. Buhaina Chant je Grahamov solo skladbe, ki jo je napisal džezovski bobnar Art Blakey in v kateri se jasno slišijo afriški vplivi. V uvodni besedi k albumu Hat je Graham zapisal, da je veliko »klasičnih« poslušalcev želelo slišati več kitarskih vložkov, zato je to tudi upošteval. V pesmi Hornpipe for Harpsichord Played Upon Guitar slišimo Grahamov aranžma, ki ga je napisal za del tridelne Purcellijeve suite Prelude, Air and Hornpipe. Pri pesmi Stan's Guitar mu je pomagal prijatelj kitarist Stan Watson, pri pesmi Oliver, ki zveni kot glasba iz 16. stoletja, pa se je zatekel k pisanju sodobnega skladatelja Oliverja Hunta. Poleg tega je Graham posnel tudi svoje različice pesmi Lennona, McCartneyja in Paula Simona, vendar so šle nekatere med njimi v pozabo. Izvedba Dylanove Down Along The Cove pa je odličen primer Grahamovega pristopa k sodobni glasbi. Nasprotno pomeni Grahamova različica apalaške balade o umoru Pretty Polly vrnitev h glasbi, ki jo je posnel s Shirley Collins; slišimo ga v prekrasnem kitarskem uvodu, ki se zdi, kot bi ga posemplal s kakšne stare afriške plošče. Davy Graham je predelal tudi Bulgarian Dance, ki ga je našel v eni izmed zbirk bolgarske glasbe A. L. Lloyda, in ga spremenil v ples, ki ga napove kot ples s turško-arabskim pridihom.

Nov jezik akustične kitare

Za mnoge je bil Grahamov zadnji album za založbo Decca nekakšno razočaranje; album je bil izdan leta 1970 z naslovom The Holly Kaleidoscope. Vsem kritikam navkljub vključuje kar nekaj odličnih kitarskih vložkov, predvsem v avtorski Blues At Gino's. Graham igra električno kitaro v pesmi Sunny Moon For Two Sonnyja Rollinsa in v pesmi Charlie, ki je njegov poklon Mingusu. Izbor Grahamovih pesmi iz obdobja šestdesetih let se konča s pesmijo Ramblin' Sailor, katere ritem spominja na mornarske delavske pesmi.

Davy Graham je dal akustični kitari neko popolnoma novo vlogo; če poznamo še prispevke njegovih bolj ali manj očitnih učencev in sopotnikov, kot so Martin Carthy, Dick Gaughan, Bert Jansch, Wizz Jones, Ralph McTell, John Martyn, John Renbourn in Richard Thompson, pa je podoba te zvočne tapiserije in Grahamova vloga pri tkanju še bolj jasna.[6] Verjetno ni treba poudarjati, da je prav kitarska virtuoznost ob nekaj lepih ženskih glasovih ena od ključnih značilnosti preporoda britanske ljudske glasbe.

Pesmi je Graham na nastopih redko zaigral tako kot na ploščah, zato so bili predvsem kitarski soli še posebno težavni za njegove poslušalce in posnemovalce. Izbrani posnetki, ki so nastali za založbo Decca in jih je vse posnel producent in sodelavec Ray Horricks, predstavljajo edinstvene trenutke v Grahamovi karieri in odlično ujamejo bistvo vélikega umetnika. Ob vsem tem je zanimivo, da se je Graham zavedal in je tudi vedno priznaval, da je že pred njim odlični kitarist Julian Bream snemal z Alijem Akbarjem Khanom in počel podobne stvari, spoštljivo je govoril tudi o Sandyju Bullu in drugih ameriških mojstrih.[7] Velikokrat je bil milje pred drugimi. Grahamova glasba je danes dosegljiva v katalogu založbe Topic (www.topicrecords.co.uk).

Jane Weber

(po različnih virih)

Diskografija albumov

(Op. a.: V besedilu pišemo v glavnem o treh najlažje dosegljivih albumih založbe Topic.)

1961

The Guitar Player

Golden Guinea

GGL0224

1965

Folk, Blues and Beyond

Decca

LK4649

1965

Folk Routes and New Routes (with Shirley Collins)

Decca

LK4652

1966

Midnight Man

Decca

LK4780

1969

Large as Life and Twice as Natural

Decca

SKL4969

1969

Large as Life and Twice as Natural (USA)

London

PS552

1969

Hat

Decca

SKL5011

1970

Holly Kaleidoscope

Decca

SKL5056

1970

Godington Boundry

President

PTSL1039

1976

All That Moody

Eron

LP007

1976

All That Moody (cassette)

Eron

CA007

1978

The Complete Guitarist

Kicking Mule

SNKF138

1979

Irish Reels, Jigs, Hornpipes and Airs (with other artists)

Kicking Mule

SNKF153

1979

Dance for Two People

Kicking Mule

SNKF158

1979

Dance for Two People (USA)

Kicking Mule

KM161

1979

Blues Guitar Workshop (with other artists)

Kicking Mule

SNKF159

1980

Folk Routes - New Routes (reissue of LK4652)

Righteous Records

GDC001

1985

Folk, Blues and All Points in Between - LP

See For Miles

SEE48LP

1985

Folk Blues and All Points in Between - CD

See For Miles

SEECD48

1991

Folk, Blues and Beyond CD (reissue of LK4649)

Deram

820988-2

1992

Guitar Player Plus CD (reissue of GGL024 plus Topic EP)

See For Miles

SEECD351

1993

Playin'in Traffic - CD

Crack Probe

CD034

1993

Playin'in Traffic - Cassette

Crack Probe

CASS034

1997

After Hours - CD live acoustic Hull Uni 1967

Rollercoaster

RCCD3021

1998

After Hours - 10" Vinyl (abridged 3021)

Rollercoaster

ROLL2022

1998

All That Moody - 10" Vinyl (abridged reissue Eron 007)

Rollercoaster

ROLL2023

1999

Fire In The Soul - CD (new compilation)

Topic

TSCD818

1999

Godington Boundry - CD (reissue of PTSC1039)

See For Miles

SEECD693

1999

Folk Blues and Beyond - CD (reissue of LK4649)

Topic

TSCD820

1999

Folk Routes New Routes - CD (reissue of LK4652)

Topic

TSCD819

1999

The Complete Guitarist - CD (reissue by Ac of SNKF138 plus 7 bonus tracks from SNKF158 and 153)

Kicking Mule

KMCD3914


[1] Zaradi omejenega prostora omenjamo v tem članku samo nekatere ključne Grahamove albume. Bralce moramo opozoriti, da Graham tudi na drugih ploščah ponuja izjemno kakovostno glasbo. Zanimivi so na primer tudi projekti, pri katerih je igral na sarod, klasično kitaro in ud.

[2] Ko govorimo o ključnih izvajalcih v britanskem folku (oz. preporodu), ne smemo prezreti Lonnieja Donegana. Prav z njegovo glasbo bi se po eni strani morala začeti vsaka antologija te glasbe. Četudi je Donegan zaslovel s priredbami ameriških klasik (Leadbellyjeva Rock Island Line je bila ena takšnih), je odigral ključno vlogo pri popularizaciji akustične kitare na britanskih otokih. Graham je bil nad njegovim igranjem čisto na začetku menda tako navdušen, da se v šoli ni mogel zbrati, saj je nenehno mislil na Doneganovo glasbo.

[3] Pobudnik Grahamovega sodelovanja s Shirley Collins je bil pevkin tedanji mož Austin John Marshall, ki je leta 1964 celo napisal spremno besedo k plošči Folk Roots, New Routes; v tem članku jo v veliki meri povzemamo kot enega ključnih virov.

[4] Posnemovalci (te besede včasih ne smemo razumeti žaljivo, saj recimo učenje v indijski klasični glasbi temelji prav na posnemanju) so imeli z Grahamovo glasbo nemalo težav že zaradi različnih uglasitev. Vsekakor je najbolj znana in v britanskem folku sploh izjemno pogosta uglasitev DADGAD.

[5] Zbirka Fire In The Soul se začne z izbranimi pesmimi s plošče Midnight Man.

[6] Če bi že moral omeniti koga kot nespornega (in dostojnega) učenca Davyja Grahama, bi bil to Martin Simpson. Njegova razmeroma sveža plošča Music For The Motherless Child je ena redkih, ki sodijo na Grahamovo raven.

[7] Kroži tudi legenda, da je Graham nekoč, ko je slišal nekega odličnega kitarista, za pol leta odložil kitaro in začel dvomiti v svojo kakovost. V informacijo: kitaristu je bilo ime Pierre Bensusan!