Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Mario Batelić

Kahil El Zabar

Nov zven »starih« godb

Čikaško sceno smo imeli v zadnjih letih priložnost izdatno spoznavati na tukajšnjih odrih. Spomnimo se le jazzovskega festivala pred dobrima dvema letoma, ko smo lahko občudovali nekaj velikanov tamkajšnjega združenja AACM, kot sta Muhal Richard Abrams in Henry Threadgill. Nadaljevanje našega seznanjanja s čikaškimi godbeniki je nato minilo predvsem v znamenju večkratnih gostovanj vsestranskega Kena Vandermarka z različnimi zasedbami, svojevrstni višek pa so bili nemara lanskoletni nastopi Brötzmannovega tenteta ter nekaj manjših zasedb (v Gromki), ki tvorijo Brötzmannov kolektiv.

Jazzarije v »vetrovnem mestu« nudijo še veliko neodkritih, manj znanih in razvpitih, a zato nič manj izjemnih, navdihujočih godb. Eno takih že dobre četrt stoletja ustvarja bobnar in tolkalec Kahil El Zabar, ki raziskuje (pol)pretekle zgodovine afroameriških in afriških godb. Devetinštiridesetletni tolkalec je sodeloval z znanimi imeni, kot so Cannonball Adderly, Dizzie Gillespie, Stevie Wonder, Paul Simon, Arthur Blythe, Henry Threadgill in World Saxophone Quartet, lani pa ga je Jazz Journalists Association razglasil za najboljšega tolkalca.

El Zabar, ki je bil v sedemdesetih letih tudi predsednik AACM, je nedvomno dedič The Art Ensemble of Chicago, vendar bi mu naredil velikansko krivico, če bi ga obravnaval le kot epigona. Kahil namreč od slovitih čikaških umetnikov povzema le princip ter v glasbi zlahka dosega popolnoma lastno vizijo in zven. Navsezadnje je tudi sestava njegovih dveh stalnih zasedb precej samosvoja in manj običajna. Osnova obeh je pravzaprav trio, ki pa ga El Zabar občasno razširi v kvartet. V Ritual Triu se okrog Kahilovih bobnov sučeta kontrabas (igra ga član The Art Ensemble of Chicago Malachi Favors) in tenorski saksofon (Ari Brown, ki občasno igra še na klavir), pri Ethnic Heritage Ensemblu (EHE; ustanovljen leta 1976) pa Kahil uravnoveša medigro dveh pihalcev: Ernesta »Khabeerja« Dawkinsa (v zasedbi je zamenjal Edwarda Wilkersona, ustanovnega člana, ki je pri EHE igral polnih 17 let) ter Josepha Bowieja, ki s pozavno velikokrat skrbi za ritmično okostje skladb. Kot goste, bolje rečeno pridružene člane vabi Kahil glasbenike na glasbilih, ki so za jazz manj običajna. Na koncertnem albumu Big Cliff v izvedbi Ritual Tria je to izjemni violinist Billy Bang, na Freedom Jazz Dance, ki ga podpisuje EHE, zvočnost banda v funkovski groove širi kitarist Fareed Haque (pri nas je nastopil z zasedbo Ernesta »Khabeerja« Dawkinsa), na The Continuum pa pri tkanju goste tolkalske mreže Kahilu pomaga njegov učitelj »Atu« Harold Murray.

Nosilni princip malone vseh skladb je kajpak ritem. Kahilovo nanašanje na dediščino afriške tradicionalne glasbe je razvidno že iz obvladovanja častitljivo široke palete tolkal – vsega skupaj jih ima namreč skoraj sto! »Čisto nor« je na afriški palčni klavir (poznamo ga pod različnimi imeni, recimo mbira ali kalimba); namenil se je, da bo za vsakega od otrok – ima jih sedem – napisal skladbo, ki »raste« prav iz zvoka tega pravljično zvenečega glasbila. Kahil le redko kdaj uporablja bobne in tolkala za premočrtno spremljanje, pa tudi takrat je njegovo igranje slišati izredno melodično. V različnih zasedbah, čeprav v njih igrajo glasbeniki z različnimi izkušnjami in zgodovino, ohranja čikaški ritmik rdečo nit ustvarjanja. Poleg raziskovanja jazza in sorodnih slogov je to že omenjeno potapljanje v afriške ritme. Pri tem gre Kahil res globoko, do samih zasnov, veznih elementov te izjemno pretanjene, zahtevne, večslojne in bogate glasbene zgodovine. Odlikuje ga izjemen čut za razprostranjenost in »namestitev« mnogih zvokov (od »naključnega« zvončkljanja do enakomernega ritma, ki nadomešča kontrabas), ki v končni fazi »držijo« skladbo pokonci. Da te marsikatera njegova skladba popolnoma posrka, pa poskrbi še z odmerjenimi vokalizacijami, ki se zanašajo tako na pridigi podobno petje, kot na krike, vriske, medklice, pripeve in zaklinjanja.

Med tistimi, ki so s Kahilom odločilno doprinesli k razvejani in premišljeno kontrastni zvočni sliki, je gotovo odličen violinist Billy Bang. Igral je na koncertnem albumu Big Cliff, ki ga je čikaški tolkalec posvetil pokojnemu očetu. Kljub temu album ne izzveni v kakšni (pričakovani) očiščevalni meditativnosti, pač pa se prepušča radoživosti. Bang z ostrimi, raskavami in na trenutke radostno škripavimi potegi po violini odločilno prispeva k skorajda hudomušni zabavnosti tega albuma, polnega bluesovskega »feelinga«. Z Bangom se je Kahil nazadnje srečal v neke vrste ad hoc sestavljeni zasedbi Kahil El Zabar Tri-Factor, kot duo pa sta posnela tudi album Spirits Entering. In če je že za albume Zabarjevih triov in kvartetov težko verjeti, da tako kompleksno glasbo igra številčno tako majhna zasedba, to še toliko bolj velja za ta album. Zaznamujejo ga skrajno dodelani aranžmaji, pri katerih je vsak košček zvoka in njegov odmev enako pomemben za celovitost zvočne izkušnje. Gre za subtilno in pregnano, na trenutke vzburkano, silovito godbo, ki je že v drugem trenutku polna premolkov in ritmičnih poudarkov ter z neizbežno svečanim, mestoma mističnim vzdušjem še ena stalnica Kahilovega ustvarjanja. Med albumi, ki jih je posnel brez stalnih triov, je treba vsekakor omeniti še lanskoletni Love Outside of Dreams, ki ga podpisuje Kahil El Zabar Trio. V triu sta bila še David Murray in Fred Hopkins, leta 1999 preminuli kontrabasist, nekoč član legendarnih Air. Album je imeniten primer inventivnega ohranjanja subtilne meje med ognjevitimi freejazzovskimi in neohardboperskimi izleti ter baladno spokojnostjo.

El Zabar ni le izredno ploden avtor, ki je v zadnjih nekaj letih objavil kopico odličnih albumov, temveč je prisoten tudi na drugih umetniških poljih. Piše prozo in poezijo, poučuje, sklada glasbo za filme ter v njih tudi nastopa kot igralec. S številnimi projekti je izgradil mogočen portfolio, katerega najboljše strani prav gotovo še ni napisal.

Mario Batelić

Izbrana diskografija:

Ethnic Heritage Ensemble

- The Continuum (Delmark/Statera, 1997)

- Freedom Jazz Dance (Delmark/Statera, 1999)

Ritual Trio

- Renaissance of the Resistance (Delmark/Statera, 1994)

- Big Cliff (Delmark/Statera, 1995)

Druga sodelovanja:

- z Billyjem Bangom: Spirits Entering (Delmark/Statera, 2001)

- Kahil El Zabar Trio: Love Outside of Dreams (Delmark/Statera, 2002)