Tradicionalna irska glasba in ples

Pridobivanje znanja po irsko

Irska glasba in ples sta že dolgo prisotna na svetovni razvedrilni sceni. Predstavitev sedemminutne plesne točke Riverdance na Evroviziji v Dublinu leta 1994 je požela takšno navdušenje, da je v letu dni nastal istoimenski plesni spektakel. Zgodba se v posameznih dejanjih razvija od keltske mitologije do velike lakote sredi 19. stoletja in emigracije v Novi Svet, ki sta močno zaznamovali irske ljudi.

O uspešnosti predstave široma po svetu je bilo že veliko povedanega. Po stopinjah njene slave pa so stopali še drugi – bolj ali manj uspešni – projekti z zelo podobnim konceptom. Preplet tradicionalnosti ter sodobnosti irskega plesa in irske glasbe smo tako lahko videli tudi v predstavah Dancing on the Dangerous Ground, Magic of the Dance, Lord of the Dance ... Slednja dva sta pred leti gostovala tudi v Ljubljani in požela pri slovenskem občinstvu veliko navdušenja. Idejni vodje in tudi osrednji plesalci v teh projektih so bili in še vedno so v največ primerih nekdanji vodilni plesalci Riverdancea: Michael Flatley, Jean Butler in Colin Dunne.

Ples, ki se je razvil med irskim prebivalstvom, je imel funkcijo družabnosti. Sosedje so se zbirali v »hišah Céilí« – domačijah, kjer so plesali, si pripovedovali zgodbe in se družili ob spremljavi glasbe. Tako so se razvili regionalni slogi v plesu, h katerim so pripomogli tudi lokalni plesni mojstri. Ti so na nekem območju hodili od vasi do vasi in prenašali znanje naprej. Leta 1936 je katoliška cerkev s posebnim odlokom, imenovanim Dancehall Act, dosegla prenos plesnih srečanj v posebne plesne dvorane. Te so omogočale nadzor nad dogajanjem, ki prej - dokler so se ta srečanja odvijala v domačih kuhinjah - ni bil mogoč. Z vzponom irskega nacionalizma je bila ustanovljena posebna organizacija Gaelic League, ki je irske plese razdelila na avtentične in tuje. Plesov, ki so jih plesali v domačih kuhinjah in na križpotjih, niso odobravali in so jih pozneje tudi prepovedali. Pospeševali so le izbrane, najbolj avtentične plese, ki so jih tudi institucionalizirali s strogo natančnimi plesnimi koraki, togo držo ter z določeno obliko plesnih oblačil, okrašenih s keltskimi motivi. Pri plesalkah pa so bili uvedeni tudi obvezni dolgi kodrasti lasje. Vse to je pripeljalo do današnje tekmovalne oblike irskega plesa, kjer je videz plesalke in plesalca prav tako pomemben kot ples sam. Tako imajo tekmovalci v irskih plesih – ki prihajajo z vseh koncev sveta - posebne kostume, dekleta imajo umetno nakodrane lase, največkrat pa k plesni opremi sodita tudi lasulja in lasni vložki. Poleg tega je pomembno tudi, da bele nogavičke med nastopom ne zdrsnejo pod predpisano dolžino. Tu si pomagajo z navadnim lepilom, ki nogavičke pričvrsti na kožo.

Prvotni namen tradicionalne irske glasbe je bil le spremljanje plesa (céilí, set, step v trdih in mehkih čevljih). To se je spremenilo v petdesetih letih 20. stoletja, ko je Sean O'Riada z mešanjem tradicionalne in folk glasbe ustvaril novo zvrst, ki je imela in še vedno ima zgolj funkcijo poslušanja. Z njo je skupina The Chieftains, katere član je bil O'Riada, zaslovela po vsem svetu. V sedemdesetih letih so ji sledile druge skupine, ki so kljub uvajanju novih elementov v glasbo še vedno uspešno ohranjale kontinuiteto z irsko glasbeno tradicijo. Danes mnoge svetovno popularne skupine in tudi posamezni glasbeniki (The Corrs, Enya ...) v glasbene izdelke vključujejo elemente irske tradicionalne glasbe in tako seznanjajo z njo še tiste posameznike, ki so jih prejšnje skupine obšle.

Irska glasba in ples sta na svetovnem tržišču že kar nekaj časa in lahko bi rekli, da se oba izvozna artikla prodajata kot »vroče žemljice« široma po svetu.

Ena izmed ciljnih skupin trženja irske kulturne dediščine so tudi udeleženci vsakoletne poletne šole tradicionalnega irskega plesa in glasbe v Limericku. Njihova struktura je zelo pestra, saj se vedno zberejo dobesedno iz vsega sveta. Na zadnji poletni šoli, ki je potekala od 24. junija do 5. julija 2002, se je na primer zbralo več udeležencev iz Severne Amerike, nekaj domačinov in nekaj Britancev, dva Danca, dve Japonki, Argentinec in Slovenka. To je prepričljiv dokaz, da sta irska glasba in ples resnično obšla svet in tudi vse generacije. Starostna struktura udeležencev namreč sega od 16 pa vse do 60 let. Z različnim predznanjem, različnih poklicev in izobrazbe, večina brez kakršnih koli sorodstvenih vezi, ki bi jih vezale na Irsko, se zberejo v Limericku z enim samim namenom: bolje spoznati glasbeno in plesno tradicijo Irske.

Poletna šola je izreden izobraževalen in tudi tržni dogodek. Ne le, da ima že sama udeležba ceno, tudi zgoščenke voditeljev delavnic ter nastopajočih gostov se zelo dobro prodajajo. Očitno je, da nameravajo Irci iztržiti iz množičnega navdušenja nad njihovo glasbo in plesom kar največ, in sicer na način, ki ne bo okrnil njihove kulturne dediščine.

Teh štirinajst dni skupnega druženja udeleženci obiskujejo predavanja o irski tradicionalni glasbi in plesu, vzporedno pa poteka tudi intenzivni praktični del. Ta obsega učenje irskih ritmov (jig, reel, hornpipe) na instrumente, ki so značilni za Irsko: violina, bódhran, kositrna piščal (tin whisle) in irske dude (uilleann pipes), ter na nekatere druge instrumente, kot so klavir, banjo, harmonika in prečna flavta. Poleg tega se odvijata še delavnici irskega petja in irskega plesa. Slednja ima ponavadi še posebej veliko udeležbo. Za tako veliko zanimanje poskrbijo tudi zveneča imena. Irski step v trdih čevljih je namreč na zadnji poletni šoli učil osrednji plesalec Riverdancea Colin Dunne, ki je udeležencem posredoval predvsem korake, ki jih lahko vidimo v plesnih spektaklih.

Tudi dediščina céilí plesov in set plesov je izredno bogata in še vedno aktualna med Irci. Tako se mnogi zbirajo na posebnih družabnih srečanjih po vsej Irski, imenovanih Céilí, in plešejo set plese; na srečanjih Foir céilí – ki so sicer redkejša - pa plešejo samo céilí plese. Tudi po vsem svetu se navdušenci nad céilí plesi zbirajo v posamezne skupine (tako v Švici, na Danskem in tudi v Avstriji), se teh plesov učijo in jih plešejo na srečanjih.

Delavnico na poletni šoli je imel tudi Andy Irvine, ki je v sedemdesetih letih raztegnil meje irske tradicionalne glasbe in pomešal zahodnoevropsko glasbeno tradicijo z vzhodnoevropsko. Prav tako so vsako leto prisotni še številni vodilni učitelji in izvajalci irske tradicionalne glasbe mednarodnega slovesa (Matt Cranitch, Tommy Keane, Karan Casey, Brendan Mulkere, Tommy Hayes).

Marsikateremu udeležencu je najpomembnejše to, da obstaja možnost prostega gibanja po skupinah. Sicer se vsak ob vpisu v poletno šolo prijavi le k neki določeni skupini, kljub temu pa je vedno dovoljeno zamenjati skupino ali le obiskati druge in se tako naučiti igrati na bódhran ali peti v irskem jeziku. Marsikdaj je tudi sam izvajalec delavnic tisti, ki zaradi slovesa priznanega strokovnjaka s tega področja pritegne občasne poslušalce.

Celotno dogajanje v poletni šoli popestrijo še vsakodnevni obiski koncertov, nastopov in raznih srečanj. Tako se v katedrali St. Mary v Limericku za udeležence Blasa odvijajo koncerti priznanih dudarjev, pianistov, pevcev, ki pojejo v irskem ali pa v angleškem jeziku ... Udeleženci spremljajo tudi sklepne nastope diplomantov Irskega svetovnega glasbenega centra (IWMC), ki deluje pri Univerzi v Limericku. Vsi nastopajoči pa igrajo in pojejo irske tradicijske ritme in pesmi, ki jih - kot je značilno za ljudske melodije in pesmi – vedno znova poustvarjajo.

Proste večere udeleženci preživljajo v pubih. Tam ima vsak možnost izkusiti že skoraj pregovorno irsko gostoljubnost in odprtost ter v praksi uporabiti znanje, ki ga pridobi na delavnicah. Marsikdo se z navdušenjem pomeša med domačine ter zaigra na svoje glasbilo ali pa odpleše irski ples. Nenazadnje ima vsak možnost sodelovati, če ne z violino ali bódhranom, pa z ropotuljico ali pa celo z indijskim glasbilom tabla. To potrjuje, da se udeleženci na poletni šoli seznanjajo s kulturno dediščino, ki je med ljudmi še vedno živa in je trenutno morda popularnejša, kot je bila kdaj prej.

Tradicija je stalen proces. Nenehno se pojavljajo novi elementi, zaradi katerih se spreminja in razvija. S temi drobnimi novostmi se prilagaja trenutni sodobnosti in ostaja živa. Tako je v sedemdesetih letih Andy Irvine med instrumente, ki so bili značilni za irsko glasbo, vpeljal tudi grško brenkalo buzuki. Nanj je preigraval irske ritme in tako glasbilo približal irskim ljudem, ki so ga kmalu sprejeli. Prav tako so sprva ostali odprtih ust domačini in turisti v pubu, ko se je eden izmed udeležencev lanskoletne poletne šole pridružil glasbenikom z indijskim glasbilom tabla. Začetno osuplost je zamenjalo zanimanje in prav kmalu so ga sprejeli medse, saj je s svojimi prsti tako urno lovil irske tradicionalne ritme, da so se zvoki table harmonično mešali z zvoki violine, kitare, harmonike in bódhrana.

Namen poletne šole Blas je osvojitev teoretičnega, predvsem pa praktičnega znanja o irski plesni in glasbeni tradiciji v preteklosti, ter njen razvoj, ki jo je pripeljal do današnje pojavne oblike. Hkrati so lahko udeleženci tudi priča uvajanju novih elementov v prav to tradicijo. Nihče od prisotnih si namreč pred lanskim poletjem ni niti približno predstavljal Argentinca, ki bi igral irske melodije in pesmi na indijsko tablo v pubu na Irskem. In kljub tabli irska glasbena tradicija še vedno ostaja irska, pridobiva le drobne nove elemente, s katerimi se prilagaja trenutni sodobnosti.

Več informacij o poletni šoli lahko najdete na spletnih straneh Univerze v Limericku: http://www.ul.ie/~iwmc/Blas/, kjer bodo prav zdaj začeli zbirati prijave za Blas 2003.

Ksenija Batič