Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

V spomin

Eduardo »Gato« Alquinta (1945–2003)

Morje je vzelo legendo čilske glasbe

Na dan, ko je v Čilu odjeknila novica o smrti Eduarda »Gata« Alquinte, enega najpomembnejših čilskih sodobnih glasbenikov, smo se udeleženci mednarodnega gledališkega festivala Teatro a Mil ravno pripravljali na okroglo mizo o vlogi države pri razvoju scenskih umetnosti. Vsi skupaj smo se zato v dvorani najprej poslovili od umetnika in ga za njegovo delo nagradili z dolgim in burnim aplavzom.

Ko sem popoldne odšel v znamenito Islo Negro, kjer stoji hiša Pabla Nerude, spremenjena v muzej, ob njej pa je grob velikega pesnika, je na vhodu že stal transparent s pesnikovimi verzi iz pesnitve Veliki Machu Picchu ter s pripisom »Adios Gato«.

Eduardo »Gato« Alquinta je bil pevec, kitarist in ustanovitelj legendarne čilske skupine Los Jaivas, ena najpomembnejših plošč iz njihove več kot tridesetletne glasbene zgodovine pa je ravno Alturas de Machu Picchu (Visoki Machu Picchu), na kateri so uglasbili znamenito pesnitev Pabla Nerude. Los Jaivas so skupaj s skupinama Quilapayun in Inti Illimani tvorili jedro sodobne čilske rockovske in ljudske glasbe, od obeh skupin pa so se razlikovali po tem, da so v delu združili rock in andsko folkloro. Imeli so ogromne množice oboževalcev, in ko smo dva dneva po Gatovi smrti dopoldne zapuščali Santiago, je bila pred kulturnim centrom Estacion Mapocho že dva kilometra dolga vrsta ljudi, ki so se prišli poklonit njegovemu spominu. Pokojnikovo krsto so tedaj šele komaj pripeljali v ta center, v katerem so nemudoma odpovedali vse kulturne prireditve, tudi tiste, vezane na gledališki festival.

Los Jaivas so glasbeno kariero začeli v zgodnjih sedemdesetih letih v mestu Vina del Mar in so bili tudi v Latinski Ameriki pionirji v fuziji električnih kitar, sintetizatorjev in drugih glasbil z andskimi piščalmi ter ljudskimi glasbili. Ker so bili politično zelo angažirani, so morali po Pinochetovem vojaškem udaru v tujino, leta 1977 so se naselili v Parizu. V zdomstvu je nastala tudi njihova najuspešnejša skladba Todos Juntos (Vsi skupaj). Oktobra leta 1988, ko sem iz Čila poročal o referendumu, na katerem se je ljudstvo odločilo za konec diktature, je bila skladba prava himna opozicije, Los Jaivas pa so z njo odprli veliko ljudsko rajanje po padcu diktature. Todos Juntos so leta 1996 izbrali tudi za uradno himno srečanja predsednikov vseh latinskoameriških držav v Santiagu de Chile.

V skupini Los Jaivas so ob Alquinti delovali še brata Eduardo in Claudio Parra, Mario Mutis in bobnarka Juanita Parra, ki je nadomestila očeta Gabriela, ki je umrl leta 1988. Skupina je imela po tej smrti precej težav, preden je spet začela normalno delovati. V tem času so izdali ploščo Si tu no estas (Brez tebe) in jo posvetili prijatelju. Nanjo so uvrstili tudi dve skladbi, ki so ju še posneli z Gabrielom. Po tem so se odpravili na dve turneji po Čilu in odšli v Evropo, kjer so nastopali v Veliki Britaniji, Nemčiji in Franciji. Začasno je bil bobnar Marcelo Munoz, potem pa je za bobne sedla hčerka preminulega člana skupine. S tem se je skupina, ki je bila nekaj časa popolnoma neaktivna, znova našla in leta 1995 so Los Jaivas s ploščo Hijos de la Tierra (Otroci Zemlje) končno doživeli veličasten povratek na glasbeno sceno.

Prve plošče Los Jaivas so pravi zakladi za zbiralce. Prvenca praktično ni mogoče dobiti, saj so ga izdali le v nakladi 500 izvodov, nato pa so bili v diktaturi uničeni vsi master trakovi. Nekatere založbe so skušale to temeljno delo Los Jaivas nato »restavrirati« s klasičnimi ploščami, vendar nikoli niso dosegli kvalitete originala. Danes je sicer mogoče kupiti zgoščenko, vendar obstajajo različne verzije z različnimi skladbami. Los Jaivas so bili predvsem veliki improvizatorji, zato ni čudno, da so leta 1981 na plošči Alturas de Machu Picchu eksperimentirali še s poezijo Pabla Nerude. Ta plošča je danes ena najpomembnejših v vsej zgodovini latinskoameriškega rocka.

Skupina je imela precej mednarodnih turnej, vendar so vse te povezane z njihovo politično opredelitvijo. Kot predstavnike čilske politične opozicije so jih seveda z odprtimi rokami sprejemali na vzhodu in precej manj na zahodu. S starimi avtobusi so se iz Pariza odpravljali na turneje po nekdanji Sovjetski zvezi. Nanjo so odšli po izredno uspešnem koncertu leta 1983 v Buenos Airesu. Turneja po Sovjetski zvezi je trajala 33 dni, Eduardo Gato Alquinta pa je imel v Leningradu enega najboljših nastopov v življenju. Na oder je sicer prišel opit od vodke, Gabriel Parra pa je bil neverjetno presenečen, ko je ugotovil, kako na letališču v oddaljenem mestu Frunze gojijo marihuano. Dve leti za tem so Los Jaivas nastopili tudi na zahodu. V newyorški dvorani Carnegie Hall so igrali 27. aprila 1985.

O Gatu Alquinti sicer kroži prava množica anekdot. Ena zadnjih je recimo ta, da je še leta 2001 na koncertu v čilskem Valparaisu pozabil besedilo uspešnice Todos Juntos. Eden od glasbenikov mu je sicer kazal listek, a ker je bil kratkoviden, besedila ni mogel prebrati. Enega zadnjih koncertov so imeli decembra lani. Lani je novinar Freddy Stock o skupini napisal uradno biografijo; Los Jaivas so pri delu ves čas sodelovali - pri vsebini in celo pri opremi knjige.

Eduardo Gato Alquinta je umrl 15. januarja 2003 med kopanjem v morju, v času, ko je bil ravno z družino na počitnicah. Tudi drugi člani Los Jaivas so bili na počitnicah, Eduardo in Claudio Parra sta bila v Franciji in sta se nemudoma vrnila v Čile. Verjetno Alquintova smrt pomeni konec skupine, saj je bil nenadomestljiv in skupaj s pokojnim Gabrielom Parro motor ansambla. Tako kot je pred leti smrt Willyja Oddoja, ki ga je ponoči ubil neki travestit, pomenila konec za legendarne Quilapayun. Če se je Oddojevo življenje končalo v temi santiaškega bohemskega nočnega življenja, je Gata Alquinto vzelo čilsko morje, ki je skupaj z Andi izjemno vplivalo na njegovo glasbeno ustvarjalnost.

Marko Jenšterle

Diskografija:

El Volantin (Samozaložba, 1971)

Todos Juntos (Arci Chile, 1973)

Palomita Blanca (Sony Music Chile, 1973)

Los Suenos de America (Sony Music Chile, 1974)

Los Jaivas (EMI Odeon Chile, 1975)

Cancion del sur (EMI Odeon Chile, 1977)

Alturas de Machu Picchu (Sony Music Chile, 1981)

Los Jaivas: Obras De Violeta Parra (Sony Music Chile, 1984)

Si tu no estas (Sony Music Chile, 1989)

Los Jaivas en vivo: Chile '88 (Sony Music Chile)

Hijos de la Tierra (Sony Music Chile in Dom Disques France, 1995)

Trilogia: El Reencuentro (Sony Music Chile, 1997)