Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Jazz abonma 03

Cankarjev dom, Ljubljana

Navkljub kar lepemu številu dvomov in celo nekakšnim ideološkim predsodkom se je izkazalo, da je bila uvedba jazzovskega abonmaja v Cankarjevem domu v sezoni 2002 uspešna poteza. Zagotovila je ustrezno gostoto in stalnost ponudbe jazzovske godbe različnih zvrsti v osrednjem in za jazz žal še vedno precej dominantnem kulturnem prostoru, naletela je na velik odziv pri ljubiteljih tovrstnih glasbenih praks, profilirala občinstvo po obsegu in pričakovanjih ter odprla prostor za dolgoročno programsko oblikovanje samega abonmaja. Pogled na predstavljeni program v letu 2003 kaže, da so bile te iztočnice resno upoštevane. Oblikovalci so se spretno izognili pritisku neartikuliranih želja povprečnega jazzovskega okusa ali celo retardiranih zahtev nekaterih predstavnikov »domače pameti«, ki je v izraziti navezi z neizživetim jazzovskim cehovstvom, in vanj vpeli tiste ugotovitve, dorečene z izvedbo ankete med obiskovalci koncertov, ki narekujejo bolj občutljivo uravnoteženje razlik, ki jih prinaša vedno bolj raznolik razpon sodobnih glasbenih praks. No, če govorimo o uravnoteženosti, potem je ta sicer tokrat do te mere dosledna, da se je povsem odrekla radikalnim obrobam aktualne glasbene ponudbe, pa najsi te segajo v polje sodobne improvizirane ali pa z jazzom podložene elektroakustične in elektronske plesne godbe. A, seveda, povsem razumljivo je, da vsega, kar bi bilo zanimivo, preprosto ni mogoče ustrezno umestiti v okolje, ki ga nudi Cankarjev dom.

Jazz abonma 03 je sicer že v polnem teku. Dva koncerta smo že pustili za sabo, in če vas ni bilo zraven, ste zagotovo oškodovani. Z zornega kota dojemanja, ki je še vedno običajen za slovenske glasbene in tudi jazzovske kritike, sta bila to - paradoksalno - uspešna koncerta dveh vrhunskih postav evropskih postjazzovskih kreativcev. Posebej uvodni koncert (glej Po koncertu) francoskega, zdaj v jazzovskem polju že klasičnega Tria Romano, Sclavis, Texier je napovedal visok izvajalski standard in takoj vzpostavil referenco za vse sezonsko dogajanje, ob katerem se bomo vpraševali: »Ali zdrži primerjavo z uvodom v sezono?« No, tudi drugi kos dosedanje evropske ponudbe ni v ničemer zaostajal za uvodnim, oplemeniten pa je bil še s prispevkom tukajšnje ustvarjalnosti, s sodelovanjem Zlatka Kaučiča. To je bila dvojna kombinacija, ki jo je zakrivil italijanski pihalec in hkrati velikan evropskega prizorišča sodobnega jazza Gianluigi Trovesi: najprej v triu z basistom Paolinom dalla Porto in bobnarjem Zlatkom Kaučičem, potem pa še v duetu s harmonikarjem Giannijem Coscio. Dvojno domače preverjanje pa je na voljo te dni, ko se na tretjem koncertu letošnjega jazz abonmaja v istem večeru predstavljata domači zasedbi: kvartet mariborskega pihalca Vaska Atanasovskega in istrski ansambel pevke Tamare Obrovac. Obrovčevo že kar dobro poznamo: po nekaj izbornih albumih s Transhistria Ensemble ter po fascinantnih nastopih, med drugim tudi na Drugi godbi. Kvartet Vaska Atanasovskega pa je za marsikoga pravo odkritje. Ne le zaradi sodelovanja legendarnega avstrijskega pionirja sodobnega jazza, basista Ewalda Oberleitnerja, ampak predvsem zaradi suverenih prispevkov vse premalo znanega pianista Dejana Berdena in tolkalca Nina Mureškiča, da enega najbolj zaposlenih tukajšnjih jazzovskih kitaristov Igorja Bezgeta sploh posebej ne omenjamo (glej Plošče). Po tem evropskem začetku se bomo z naslednjimi koncerti selili prek oceanov. Najprej bo jazz abonma 03 gostil kubansko-newyorško glasbeniško navezo, ki išče ustvarjalni navdih v zapuščini na Kubi živečih Judov. Zasedbo je zbral cenjeni tolkalec Roberto JuanRodriguez. Rojen na Kubi je študiral violino, klavir in trobento, nato pa tolkala. V Miamiju se je začela njegova poklicna kariera. Igral je pri Miami Sound Machine, s katerimi je bil leta 1991 nominiran za gramyja, ter z neverjetno raznolikimi glasbeniki. Med njimi so bili Paul Simon, Joe Jackson, Julio Iglesias, Ruben Blades, Celia Cruz, Paquito D'Rivera, Dave Liebman, Lester Bowie in John Zorn. Pri nas smo ga leta 2001 na ljubljanskem festivalu jazza gostili kot člana »protokubanske« zasedbe Marca Ribota. Glasbo, ki jo ponuja s svojo zasedbo, so označili za »judovski son« in za »klezmer s salso«. Z njo javnosti odkriva dolgo skrito judovsko glasbeno kulturo na Kubi. Predstavil jo je že tudi na odličnem album El Danzon de Moises (Tzadik, 2002), ki ga je uvrstil med nosilce novih glasbenih praks, ki najdejo prostor predvsem v širokem pojmovanju jazza. Po predstavitvi tega projekta na lanskoletnem festivalu v Saalfelden se Rodriguez tokrat odpravlja na prvo evropsko turnejo s septetom preizkušenih glasbenikov, v katerem sta med drugimi tudi eden najbolj iskanih klarinetistov na svetu David Krakauer (The Klezmatics) in basist Brad Jones. Že dober teden kasneje bo jazz abonma 03 gostil Dee Dee Bridgewater, za katero pravijo, da je najboljša pevka generacije, ki je rasla v drugi polovici minulega stoletja. Pevsko kariero je pričela v očetovem jazzovskem triu, nadaljevala pa s trobentačem Cecilom Bridgewaterjem, nekdanjim možem, ter s takšnimi velikani, kakršni so Max Roach, Horace Silver in Dizzy Gillespie - če naštejem samo nekaj najbolj znanih. Njen zadnji album This Is New je gotovo velika mojstrovina (glej Musko, št. 5/02, Plošče). Na njem je posnela zbirko pesmi slovitega nemškega skladatelja Kurta Weilla. Izbrala je skladbe, ki jih je napisal v obdobju med letoma 1929 in 1948, za aranžmaje je poskrbel že omenjeni Cecil Bridgewater, s številčno močno mednarodno zasedbo pa je potem posnela izboren weillovski repertoar, katerega izstopajoča odlika je prav njen prispevek. Vokalne izvedbe so namreč povsem v funkciji vedno prepoznavnih Weillovih skladb z ironičnimi besedili, katerih pomen nadgrajujejo in poudarjajo samo navidez lahkotne melodije. Po kubansko-newyorško-judovski in ameriško-evropski historični jazzovski navezi se bomo spustili v »čikaško jazzovsko podzemlje«. Za to bo poskrbel Chicago Underground Trio. Njegove predhodnice so bile različne zasedbe, ki so delovale na naprednem čikaškem prizorišču od leta 1995, ko je bil ustanovljen Chicago Underground Orchestra. Eno takšnih smo lani poslušali v mariborskem Satchmu, ko sta v duu nastopila originalna člana omenjenega orkestra Rob Mazurek (kornet in elektronika) in Chad Taylor (bobni). Tokrat se jima bo pridružil še basist Noel Kupersmith, ki je z njima začel sodelovati leta 1999, ko je trio izdal prvi album Possible Cube. Leto pozneje je izšel še drugi z naslovom Flame Thrower. Od takrat je omenjena trojica v različnih kombinacijah in sodelovanjih izdala še lepo število drugih albumov, ob tem pa soustvarjala druge lastne (Isotope 217) in tuje projekte (Stereolab). Mazurek je sodeloval tudi pri zadnjih albumih skupine Calexico. Vse našteto dokazuje, da so Mazurek in njegov krog glasbenikov ob Kenu Vandermarku in še kom nov steber v pomlajeni ustvarjalni jazzovski sceni Chicaga, ki je v devetdesetih letih ravno zaradi naštetih akterjev postala nov jazzovski svet, kjer se postbop naslanja na elektroniko, free jazz pa spogleduje z drugimi godbami. Jazz pa se bo prepričljivo spogledoval z drugimi godbami na koncertu, ko bo peterka znanih jazzistov preigravala glasbo Myriam Alter. Belgijska skladateljica izhaja iz sefardske družine, vendar črpa iz različnih glasbenih vplivov, zato je njena glasba pravo zvočno popotovanje po Italiji, Španiji, Bližnjem vzhodu in Latinski Ameriki, pogosto z referencami na klasično glasbo. Leta 1999 je izdala prvenec Alter Ego, ki je bil pravo odkritje, lani pa je sledil album If (Enja, 2002). Na njem je rdeča zvočna nit tango, ki ga pooseblja bandoneon mojstra Dina Saluzzija. Saluzzi bo tudi v Ljubljani vodil kvintet, ki bo predstavil izbor iz njenega dosedanjega opusa. V njem bodo še klarinetist John Ruocco, pianist Kenny Werner in dvojec Greg Cohen ter Joey Baron, ki skupaj ritmično usmerja tudi Masado Johna Zorna, sicer pa smo ju v Cankarjevem domu že slišali: prvega s trobentačem Davom Douglasom, drugega pa z Zornovimi Naked City.

Po newyorško-latinsko-belgijski navezi se bomo podali še tja daleč v Avstralijo. Od tam prihajajo The Necks. Navidez klasičen jazzovski klavirski trio je kultna zasedba, ki si je v dobrem desetletju delovanja pridobila častilce po vsem svetu. Ti nestrpno čakajo na koncerte ali nove albume, ki so jih do sedaj izdali že osem. Zadnji Athenaeum, Homebush, Quay and Raab, po obsegu štirikratni disk s koncertnimi posnetki iz Avstralije in Evrope, je glasbeni dokument, ki v današnjo jazzovsko prakso vrača poslušalcu prijetnejše razsežnosti, saj ga usmerja k bolj zavezanemu, celovitemu poslušanju. Vendar ostaja njihova glasba še posebej na koncertih nepredvidljiva. Vsi trije – pianist Chris Abrahamas, basist Lloyd Swanton in bobnar Tony Buck – so v domovini med izjemno cenjenimi in skoraj nepregledno produktivnimi glasbeniki s pestro osebno ustvarjalno zgodovino in sodelovanji pri desetinah albumov kar najbolj različnih izvajalcev ali skupin. Zato bo srečanje z The Neck zagotovilo izjemno kompetenten neposreden vpogled v aktualno avstralsko glasbeno dogajanje.

Z The Neck se bo iztekel spomladanski del jazz abonmaja 03, sledil mu bo junijski festival jazza, na jesen pa sta v abonmaju napovedana vsaj še dva koncerta. Za podrobnosti bo torej še čas.

Zoran Pistotnik