Kavichandran Alexander

Pogovor s pesnikom lune

Kavijev pogled na glasbo je preprost in nima meja. To pa je tisto, kar moramo pri ljudeh, ki se ukvarjajo z glasbo, najbolj ceniti.

Dovolite mi, da si v uvodu v intervju z lastnikom založbe Water Lily Acoustics - ta je pred kratkim praznovala 15 let dela - privoščim nekaj popolnoma osebnih misli. Odkar se tako ali drugače ukvarjam z glasbo, sem srečal in spoznal veliko ljudi in celo vrsto glasbenih okusov. Velikokrat so bila moja mnenja popolnoma drugačna od drugih, z več ljudmi sem se zaradi različnih pogledov na glasbo skorajda sprl (to seveda ni bila ravno demokratična gesta), z drugimi sem sklenil tesna prijateljstva in se z njimi v trenutku uglasil. Vesel sem, da med ljudi, s katerimi sem se razumel že po stavku, sodi tudi Kavichandran Alexander. Ko sem ga v enem izmed najinih številnih pogovorov vprašal, če bi rad kakšen CD iz Evrope, mi je povedal, da zgoščenk sploh ne posluša in naj zanj raje skušam najti kakšne stare, dobro ohranjene vinilne plošče s klasično glasbo iz obdobja pred barokom.

Plošče založbe Water Lily Acoustics sodijo med najboljše, kar lahko ponudi današnje glasbeno prizorišče, o tem po svoje priča tudi grammy iz leta 1993 za ploščo A Meeting By The River, ki sta jo za Kavijevo založbo posnela Ry Cooder in V. M. Bhatt. Kavijev pogled na glasbo je preprost in nima meja. To pa je tisto, kar moramo pri ljudeh, ki se ukvarjajo z glasbo, najbolj ceniti. Njegova ljubezen do glasbe se je začela ob prvih stikih z indijsko klasično glasbo, popolnoma se je razvnela ob poslušanju jazza, Kavija pa ni sram priznati, da ga ob pamet spravlja tudi preprosta apalaška glasba, torej bluegrass. Vso to glasbo lahko danes slišite na njegovih skrbno pripravljenih in ob pomoči stare analogne tehnike odlično posnetih ploščah.

S kakšnim namenom si ustanovil založbo Water Lily Acoustics?

Prvi razlog za ustanovitev lastne založbe je bil neodvisen umetniški nadzor, najpomembnejši pa ohraniti tradicionalno glasbo Afrike in Azije - ne mislim na ljudsko glasbeno izročilo, pač pa na starodavne tradicionalne klasične glasbene oblike. Ta glasba namreč vsebuje zelo pomembna sporočila za ves človeški rod in za njegovo zdravo duhovno življenje, zato sem mnenja, da moramo storiti vse, da jo ohranimo, saj zaradi hitro spreminjajočih se družbenogospodarskih razmer počasi izginja. Poleg tega so bili posnetki te glasbe vedno zelo skromni, bodisi zaradi slabe snemalne opreme azijskih in afriških studiev bodisi zaradi snemanja na terenu, pri tem je najpogostejši vzrok nekakovostnih posnetkov v slabem poznavanju snemalnih tehnik etnomuzikologov. Za nameček so tudi posnetki, nastali na Zahodu, pogosto vprašljivi, saj pri snemanju najpogosteje uporabljajo rockovske tehnike snemanja, ki sploh niso idealne in ne dajejo najboljših rezultatov. Na splošno gre torej za zelo skromne snemalne dosežke, čeprav je tudi nekaj izjem. Glavni razlog, da sem ustanovil založbo, je torej snemati in ohranjati starodavno modrost, obenem pa ustvarjati glasbo prihodnosti z zlitjem različnih glasbenih tradicij, tako Vzhoda z Zahodom kot tudi Vzhoda z Vzhodom. Prav na slednje sem še posebej ponosen, saj snemam glasbenike z Vzhoda, ki sicer nikoli ne nastopajo skupaj. Tako sem naredil prve posnetke Indijca in Kitajca, posnel sem Indijca in Iranca, pa Kitajca in Iranca. To je torej nekaj novega, nekaj, kar do zdaj ni storil še nihče! S prepletanjem Vzhoda in Zahoda je bilo narejenih že veliko posnetkov, medtem ko se mešanja različnih vzhodnjaških tehnik ni lotil še nihče.

Tudi zelo znani glasbeniki z Ryjem Cooderjem na čelu so posneli plošče za tvojo založbo. Kako ti to uspe? Zagotovo visoko cenijo tvoje delo?

Všeč so jim zvok, tehnika snemanja in sama vodilna zamisel založbe Water Lily Acoustics. Seveda je tu še umetniška svoboda, saj jim ne ukazujemo prav ničesar. Delamo torej na način, ki je za glasbenike zelo privlačen. Že prevečkrat so namreč izkusili nekakovostno studijsko delo in slabe tehnične razmere, to pravzaprav zavira njihovo ustvarjalnost. Mi ponujamo celovit pristop, snemanje v akustičnih prostorih, na primer cerkvah, brez predelnih sten in brez ločenega igranja in uporabe slušalk. Vsi udeleženci igrajo hkrati, tako kot so počeli v starih časih.

Posebno rad imam plošče z Ryjem Cooderjem, Jerryjem Douglasom in Belo Fleckom, se pravi tiste, na katerih se indijska glasba prepleta z ameriško glasbeno zapuščino. Kako glasbeniki pristopijo k tovrstnemu snemanju? Imajo kakšne skupne vaje, ali se prvič srečajo šele na snemanju?

Glasbeniki se praviloma prvič srečajo kar na snemanju. Nezavedno sem namreč prevzel metodo, ki so jo uporabili za snemanje ene najlepših plošč v glasbeni zgodovini. Govorim o plošči Kind of Blue Milesa Davisa. Posneli so jo v dveh dnevih, glasbeniki pa pred prihodom v studio sploh niso vedeli, kaj bodo igrali. Miles jim je dal le nekaj osnovnih zamisli, rezultat pa je ta resnično čudovita plošča. Takšen način dela je tudi moje vodilo in moja metoda. Da lahko tako delaš, pa moraš delati z zelo kakovostnimi glasbeniki. Biti morajo zares zelo zelo dobri. Mojo zamisel si lahko predstavljaš kot potovanje z vlakom po Evropi, ko nikoli ne veš, kdo bo prisedel v tvoj kupe, mogoče bo cigan, mogoče jedrski fizik, mogoče prostitutka ali lepo mlado dekle ali celo prekupčevalec z orožjem. Čeprav jih ne poznaš in se bodo vaše poti kmalu verjetno za vedno razšle, si v tistem trenutku z njimi v tesnem stiku. Na takšen način želim ustvarjati glasbo!

Ko prebiram spremne besede k tvojim zgoščenkam, naredi name močan vtis tvoje poznavanje različnih glasbenih tradicij. Povej nam, kakšne so tvoje glasbene korenine. Kdo so bili tvoji prvi priljubljeni glasbeniki in glasbene zvrsti?

Sem Tamil iz severa Šrilanke, rodil pa sem se na vzhodni obali. Prvi glasbeni vpliv name je imela moja mama. Igrala je violino in študirala južnoindijsko klasično karnatsko glasbo, izšolala se je tudi v zahodnjaških tehnikah, igrala klavir in pela v cerkvenem zboru. Najprej sem se srečal s cerkveno glasbo: z angleškimi metodističnimi hvalnicami in s tamilskimi krščanskimi napevi v karnatskem slogu. Mama je bila globoko verna in verjela je, da je umetnost pot, ki vodi do Boga. Tako kot v Indiji, tudi mi namreč verjamemo, da je glasba joga, s katero lahko dosežemo božanskost. Zanjo sta bili glasba in poezija sveti, zato naj bi služili predvsem v svete namene. V tem duhu je izbrala tudi moje ime: Kavichandran - pomeni pesnik lune, saj je želela, da bi postal pesnik. Vendar ne takšen, kot je na primer Rimbaud iz Pariza, ki pije, kadi opij in živi razuzdano življenje. Želela je, da bi bil kot kralj David, da bi molil, pisal poezijo in razmišljal o globokih, duhovnih stvareh. Zato moja založba nosi mamino ime – Lily, nekakšno posvetilo in zahvala njej, ki mi je dala ljubezen in hrepenenje po tem, kar najraje počnem. Menim, da je uspeh založbe v veliki meri zasluga njenih molitev, saj je zame molila kar dve do tri ure na dan. Moč takšne ljubezni mi je pomagala, da sem med drugim lahko ustvaril tudi založbo Water Lily Acoustics.

Živel si v različnih deželah. Kako so vplivale na tvoje glasbeno zaznavanje?

Glasbo sem imel rad že od mladih nog, veliko sem poslušal radio in zelo zgodaj spoznal ameriško popularno glasbo, country in rhythm and blues. Najprej sem spoznal izvajalce, kot so Ray Charles, Hank Williams, Patsy Cline, Jim Reeves, Nat King Cole in Frank Sinatra. Z jazzom sem se srečal šele veliko pozneje. Poznal sem ga sicer po imenu, same glasbe pa ne, in še danes se spominjam, da me je že kot dečka, čeprav o njem in njegovi glasbi nisem vedel ničesar, povsem prevzela fotografija Duka Ellingtona, objavljena v časopisu takrat, ko je z orkestrom obiskal Kolombo. Ko sem šel leta 1968 v Francijo, sem že preposlušal ves tedanji angleški novi val rocka s skupino The Beatles na čelu. Kupil sem si gramofon in začel zbirati plošče glasbenikov, kot so Van Morrison, Leonard Cohen in Bob Dylan. Nikoli pa mi ni bil všeč glasen rock, pravzaprav nobena hrupna glasba, zato nisem poslušal skupin, kot sta Led Zeppelin in Cream. Še danes ne prenesem hrupne glasbe, saj se mi zdi preveč nasilna in groba. Močno pa so me vedno zanimale zasedbe, ki so združevale različne glasbene zvrsti, na primer Nice in Gentle Giant, ali pa skupine, ki so mešale klasične prvine z rockom. Všeč mi je bil tudi folk rock, predvsem glasba skupine Fairport Convention. Zelo me je torej privlačila glasba, ki je združevala vzhodnjaške glasbene oblike z rockovskimi in ljudsko glasbo z rockom. Spominjam se skupin Renaissance, Pearls Before Swine, Steeleye Span in Paul Butterfield Blues Band. Ne smem pozabiti tudi na blues, predvsem na blues iz Delte, in na izvajalce, kot so Bukka White, Skip James, Muddy Waters in Mississippi John Hurt. In seveda na country, ki ga imam zelo rad. Tisti pravi, ne te smeti, ki jih vrtijo danes, kot na primer country Gartha Brooksa. Veliko raje imam stare napeve, kakršne je s čudovitim glasom prepeval Lefty Frizzell. Skozi country sem odkril bluegrass, ki me je pripeljal k apalaški glasbeni tradiciji. To je vse nenehen razvoj, ki te vodi po neskončni poti glasbe.

Kako blizu sta si ameriška in indijska glasbena tradicija? Laiku se zdi, da je mohan vina (posebna kitara, na kakršno igra V. M. Bhatt) pomembna vzporednica.

Nič neposrednega ne povezuje indijske glasbe z ameriško popularno glasbo, razen povezanosti prek Havajev. Obstaja namreč teorija, ki pravi, da je južnoindijskega glasbenika iz Madrasa ugrabil angleški pomorščak, a mu je ta na Havajih pobegnil in tehniko igranja na kitaro s slideom predstavil Havajcem. Vemo namreč, da obstaja stara tradicija igranja na glasbilo z drsečim predmetom le v Indiji. Na Kitajskem sicer poznamo qin, vendar za drsenje ne uporabljaš predmeta, pač pa prste. Tako poznamo takšno tehniko igranja le iz Indije, in sicer gre za dva instrumenta: eden je iz severne hindustanske glasbene tradicije, imenovan vichitra vina, za drsenje se uporablja steklena krogla, drugi pa je z juga in se imenuje gottuvadyam, uporablja se leseno tnalo (lesen slide, op. a.). Tako naj bi Havajci prevzeli tovrstno tehniko igranja od Indijca, jo izpopolnili in jo pozneje iz havajske glasbe prenesli tudi v ZDA. Tam so jo slišali bluesovski glasbeniki in tako je ta tehnika prišla v bluesovsko tradicijo. Ta zgodba nikoli ni bila v celoti dokazana, in je le ena izmed teorij, kateri pa sam verjamem, saj ni kakšne druge verodostojne razlage, kako je ta način igranja glasbila z drsnikom prišel na havajske otoke. V nobeni drugi glasbeni tradiciji, razen v indijski, ne poznajo takšnega igranja.

Katero ploščo je bilo najtežje posneti in katera izdaja tvoje založbe je najuspešnejša?

Nobenega dvoma ni, da je najuspešnejši album A Meeting By The River. Razlika med uspehom te plošče in prodajo plošče, ki ji po uspešnosti sledi, pa je neverjetna. A Meeting By The River je namreč dosegla naklado dvesto tisoč izvodov, potem pa ji sledi Bela Fleck s ploščo Tabula Rasa z le dvajset tisoč izvodi. Kar zadeva snemalne napore, je bilo najtežje snemati orkester Philadelphia Orchestra, saj je šlo za veliko zasedbo, dvorana pa je bila zelo suha, zato smo morali narediti veliko poskusov za ustrezno zvočno okolje in postavitev mikrofonov. (waterlilyacoustics.com/pri nas zastopa Intek; nekaj odlomkov nam je posodila revija HI-FI Journal).

Jane Weber