Nino Mureškič

Opojno ritmiziranje sveta

V zadnjem času smo priča povečani diskografski aktivnosti na štajerski jazzovski in etnojazzovski sceni. Pred meseci je izšlo kar nekaj albumov tamkajšnjih nosilcev glasbenega dogajanja.

Kitarist Igor Šalamon je objavil dva albuma, enega z jazzovskim triom ter drugega z Ansasa Triom. Vasko Atanasovski je s kvartetom objavil album Heat Flower (glej Plošče) kar pri ugledni avstrijski založbi Extraplatte. Izkušeni tolkalec Nino Mureškič je z lično opremljenim albumom Manas inavguriral novo domačo založbo Kuhna Records (za distribucijo skrbi Statera).

Tisti, ki spremljajo domačo sceno, dobro vedo, da je Nino mojster orientalskih in afriških tolkal. Dejaven je že krepko število let. Poznamo ga iz mnogih zasedb, saj je kot poznavalec različnih tolkalskih slogov zelo iskan in cenjen. Igral je s pop glasbeniki, z jazzerji in z etno glasbeniki. Naj naštejem le nekaj skupin in izvajalcev, s katerimi je posnel okrog 30 albumov: Šukar, Neca Falk, Darja Švajger, Mia Žnidarič, Leteči potepuhi, Buldožer, Lačni Franz ter Duma Levantina in Klarisa M. Jovanović. Mureškič omenja dva mojstra (»dva velika glasbena šoka sta se mi zgodila,« pravi), pri katerih se je izuril v različnih tolkalskih tehnikah, Glena Veleza (v indijskih in orientalskih) in Mamadyja Keito (v afriških). Od slednjega, znanega gvinejskega tolkalca, je »pobral« veliko uporabnega znanja, meni štajerski tolkalec, saj mu je omogočil spoznavanje afriške glasbe, v kateri je »skrita vsa moderna glasba«. »Uporabnost afriških ritmov vidim v vsem, kar počnem, in mislim, da je to zelo zelo prisotno v meni.«

Mureškič nas na drugem solističnem, bolje rečeno avtorskem izdelku (pred leti je objavil album Free Percussion Spirit) skupaj s pihalcem Vaskom Atanasovskim, kitaristom in lutnjistom Igorjem Bezgetom, pianistom Dejanom Berdenom ter Simonom Princlom na didžeriduju pelje na osupljivo, mamljivo in nalezljivo glasbeno potovanje, v preplet različnih tradicionalnih godb in jazza. Kot sam pravi, je za tak projekt v dobrih dvajsetih letih igranja zbiral izkušnje in se nanj počasi pripravljal: »Mogoče prej ni bilo pravega navdiha, pa tudi znanja. Res igram dvajset let, ampak takrat (leta 1982, op. p.) sem šele začel igrati in seveda sem igral bistveno drugače kot zdaj. Imel sem tudi manj znanja. Toda potem z leti, s časom, človek dobi nekaj izkušenj in idej. Potem pridejo tudi želje po takem albumu. Nekako sem potem na albumu tudi združil obvladovanje raznih slogov in tehnik. Zato po tolikem času. Veš, vse rabi svoj čas.«

Navržem mu, da se naše založbe, predvsem velike, ravno ne tepejo za takšno glasbo ... »Krivdo zdaj valiti na nekoga drugega, se mi zdi nesmiselno; lahko pa mimogrede res ošvrknemo domače založništvo. Albumi, ki sem jih posnel z raznimi drugimi izvajalci, s katerimi sem sodeloval, so bili zelo dobro ocenjeni in pohvaljeni. Ampak v bistvu te naše velike hiše – ne bom zdaj delal zanje še propagande, ker tako vemo, katere so – niso naredile nič. Potem moraš pri njih svojo ploščo drago kupovati, če jo sploh hočeš imeti. Skratka, moje izkušnje z velikimi založbami so zelo slabe, verjetno tudi izkušnje marsikoga drugega. Založba, kot je v tem trenutku Kuhna, je prav blagodejna za nas glasbenike, ki nismo tako strašno komercialni, kot zanima naše gigante.«

Skladbe (vse so Mureškičevo avtorsko delo), ki z enakim uspehom in prepričljivostjo črpajo iz orientalske, afriške in avstralske dediščine, so razigrane in hipnotične. V tem gosto nastlanem prepletu raznoterih idiomov se »cappo de la banda« in tudi gostujoči glasbeniki znajdejo kot riba v vodi. Nino ne skrbi le za ritme, saj igra tudi na balafon in kalimbo, s katerima poskrbi za bogata in gosto nastlana melodična ozadja, ki jih potem drugi glasbeniki barvajo s povečini subtilnimi instrumentalnimi vložki. Vsi vpleteni igrajo brez nepotrebnega razkazovanja virtuoznosti ter z mislijo na skupinski, sinergični učinek, k čemur precej pripomore brezhibna produkcija. Četudi pri prvem poslušanju zveni kot idealna »glasba za ozadje«, je Manas album, ki z večslojnostjo, močno sugestivnostjo, izvrstnim zvokom in ne nazadnje nadstandardno izvedbo zahteva od poslušalca popolno zbranost in angažma.

Žal mi ju ni uspelo doseči na promocijskem koncertu v sproščenem razpoloženju kavarne hotela Union. Na predstavitvi albuma je Nino nastopil s skoraj vsemi glasbeniki z albuma ter s (tokrat štiričlansko) tolkalsko tolpo Afir Bafir (v nekaj komadih se jim je pridružil Blaž Celarec, gonilna sila Kuhna Records). Že podatek, da bo na koncertu za nalaganje ritmov skrbelo več tolkalcev, je dal slutiti, da bo glasba na koncertu zvenela nekoliko drugače kot na albumu. Razumljivo, saj so pretežno dolge in razvejane skladbe idealne za nadgradnjo v razigranem jam sessionu. Vendar pa – če sem se nad albumom Manas navdušil ravno zaradi prevlade skupinske igre nad razkazovanjem posameznih glasbenikov, so na nastopu ravno slednji kar nekajkrat preveč stopili v ospredje ter dajali vtis, da jih tolkala le spremljajo, podpirajo.

Zato pa je prava udarna moč tolkalskega ustroja butnila na površje in v vse pore poslušalcev prav v komadih, v katerih je Nino nastopil le s tolkalci ter uravnaval ritme, določal tempo in z mimiko vodil druge. V sklepu koncerta so se tolkalcem znova pridružili drugi instrumentalisti. Skupna igra je bila tokrat bolj enovita in čvrsta. Predvsem so navdušili s spretnim menjavanjem intenzivnosti, ki je v komadih variirala od umirjene meditativnosti do pravcatih ritmičnih eksplozij ter naglih premorov in nenadnih sklepov. Vtis imam, da bi lahko ves koncert zvenel tako kompaktno in udarno, če bi ga le začeli samo s tolkalci, ki bi počasi dvigovali temperaturo. Pač, pomanjkljivost v dinamiki koncerta, ki pa je kljub pomislekom pustil zelo dober vtis ter vsekakor željo, da Nina in njegove pajdaše še kdaj srečamo. Po možnosti v akustično veliko bolj hvaležni dvorani in brez nepotrebnih solističnih izletov.

Mario Batelić