Pavement

Retrospektiva z razlogom

Bilo jim je preprosto vsega dovolj. Ne glede na še vedno vzpenjajočo se popularnost in nezmanjšano ustvarjalno silo. Dovolj koncertov, dovolj snemanj, dovolj potovanj ... Tik pred koncem leta 1999 so Pavement, brez velikih besed, oznanili razpad.

Verjetno je deset let ravno pravšnja doba, da se rockovski glasbenik vpraša, ali bo delovanje v skupini dokončna zaposlitev ali pa ni nemara čas za usmeritev v zanesljivejši poklic. V vsakem primeru lahko člani skupine Pavement s ponosom pogledajo na skupno preteklost. Niso se uklonili pritiskom, prej se zdi, da so zgolj po naključju padli v popularnoglasbeni sistem in se mu nikakor niso mogli do konca načuditi, z nabritim humorjem, kar norčavostjo in nesramnim poziranjem so se kvečjemu posmehovali povzpetništvu in prilagajanju za vsako ceno, ki naj bi vodilo do vsaj petih minut slave.

Vendarle bi bilo nepravično zapisati, da so bili Pavement le klovni v areni rock'n'roll cirkusa. Predobro so poznali glasbo in, predvsem, imeli so izostren občutek za preoblikovanje znanih slogov v neko sproščeno in živo celoto. K temu je pripomoglo vsaj dvoje: glavna avtorja glasbe in besedil sta odrasla v majhnem kalifornijskem mestu Stockton, daleč od vpliva glasbenih središč, a obenem sta, še preden sta prijela za kitare, presegla ljubiteljsko spremljanje glasbe – Stephen Malkmus je bil didžej na lokalni radijski postaji, Scott Kanneberg prodajalec plošč. Tudi drugi člani, ki so pristopili med prvo ameriško turnejo, so imeli podobno »zgodovino«. Ampak najprej je bil tu bobnar Gary Young, generacijo ali dve starejši od drugih, a dovolj odštekan, da se je vklopil v shemo. Imel je tudi snemalni studio, kjer so Pavement, najprej kot trio, posneli prve pesmi in jih sami založili v obliki 7-inčnih singlic. Etika »naredi sam« leta 1989 ni bila več nekaj novega, a še vedno nujna v obrobnem položaju, v katerem so bili Pavement. No, imeli so tudi srečo, saj je bil posthardcorovski entuziazem v polnem razmahu, obstajalo je veliko aktivistov, ki so brskali prav za singlicami neznanih skupin in jih recenzirali v fanzinih. Eden od teh, Dan Korezky, je šel celo tako daleč, da je zaradi Pavement ustanovil založbo, Drag City Records, ki je še danes zaščitni znak drugačnosti z naklonjenostjo do tveganja.

Ko so Pavement prišli do prvih nastopov, je prišel do izraza manko v zasedbi. Po koncertu v New Yorku so vzeli medse basista Marka Ibolda, kasneje še klaviaturista Boba Nastanovicha, oba nekdanja radijska didžeja. Z njima so Pavement razširili ne le zvočne možnosti, ampak je Nastanovich v žgočih, hardcorovskih trenutkih stopil v ospredje in do konca napel glasilke. Tako so Pavement uravnotežili prispevke glede na zmožnosti in znanja. Malkmus je ostal glavni pisec, bil je mojster izkrivljene melodičnosti, a drugi so svobodno dodajali prispevke. Začetki so bili zaradi pomanjkljive tehniške veščine še okorni, zato so se oprli na vzorce, ki niso zahtevali veliko izkušenj. Vsaj na prvih ploščah je slišen vpliv skupine The Fall, njihova repeticija je bila nadvse pripravna; dovolj preprosta, da jo je lahko igral praktično vsak, in odprta za nadaljnji razvoj.

Le za Garyja Younga so se stvari dogajale prepočasi. Prepričan, da se uspeh meri le po številu obiskovalcev na koncertih, še najbolje stadionskih razsežnosti, se je težko sprijaznil s klubsko usmerjenostjo skupine. Razočaranje je sproščal z izpadi na odru, zgodilo se je, da je med izvajanjem pesmi zapustil mesto za bobni in se sredi odra demonstrativno postavil na glavo. Ta čas ga je Nastanovich zamenjal s tolkali, a ko so izpadi postali običaj, so se odločili za novega bobnarja, Steva Westa. Slovo od dolgolasega Younga so pospremili s prvo odmevnejšo uspešnico Cut Your Hair, ki ni nikogar posebej razburila, zbadljivke so pač ostale v »domačem« krogu. Delikatnejši je bil napad na tedaj mega popularne Smashing Pumpkins v pesmi Range Life. »Si predstavljate turnejo z zmečkanimi bučami,« se posmehuje Malkmus. In res so si jo lahko kvečjemu predstavljali. Pavement so bili leta 1994 tudi zaradi nenehnega vrtenja videospota po MTV že najavljeni med nastopajočimi na veliki turneji Lollapalooza, a so Smashing Pumpkins kot velike zvezde dosegli njihovo »izključitev«. Krivico so popravili Sonic Youth, ki so bili naslednje leto v položaju, da izberejo druge nastopajoče, Thurston Moore pa je odločitev povzel v izjavi, da so Pavement zanj tisti trenutek najpomembnejša rockovska skupina.

Je že res, da Thurston nikoli ni skoparil s hvalami in opozarjanji na manj znane skupine, a Pavement imajo v njegovem razmišljanju posebno mesto. Po komercialno uspešnem albumu Crooked Rain, Crooked Rain so se izneverili nizanju uspešnic in raje ponudili hudo raznolik, vsaj v okvirih tako imenovanega indie rocka eksperimentalen album Wowee Zowee. Ta poteza je vzpodbudila Sonic Youth, da so po širše sprejetih albumih Goo in dIRTY bolj sproščeno nadaljevali in se spustili celo v avantgardistične vode.

Po petih letih stalnega nastopanja in snemanja se Pavement niso mogli več slepiti, da vzdržujejo začetno spontanost in razigranost. Predvsem Malkmus je začel pisati vse bolj umirjene, razmišljujoče pesmi, ki so zahtevale drugačen pristop pri oblikovanju zvočne slike. Za producentsko pomoč so zaprosili Mitcha Easterja, ki se je proslavil že s snemanjem plošč R.E.M., a zadnjo besedo pri zvočni podobi plošče Brighten The Corners so vendarle imeli Pavement. In če so nekateri že videli skupino pri kateri od velikih založb, so Pavement to demantirali s pesmijo Major Leagues, še enim posmehom vsem, ki uspešnost merijo le z vključitvijo v korporativno okolje.

Ko so vztrajali pri neodvisnih Drag City in Matador (v Evropi pri Big Cat in Domino), jih ni nihče silil, da objavijo kompilacijo »največjih uspešnic« ali morebiti koncertni album. Še na malih ploščah so po pravilih poleg naslovne pesmi pritaknili dve ali tri pesmi, ki jih na albumih ni bilo.

Prav zaradi načelnosti, poštenosti, tudi pronicljivega humorja in drže nasproti rockovskem establišmentu so Pavement še vedno potrebni. Večino stvari, ki jih med delovanjem niso želeli prodati, so po dovoljšnem časovnem razmiku ponudili post festum na dvojnem DVD-ju Slow Century. Tako so tu zbrani videoposnetki za njihove najodmevnejše pesmi, in še enkrat se lahko prepričamo v njihov brezbrižen pristop do medija, ki odločilno prispeva k popularnosti izvajalca. Končno smo deležni koncertnih posnetkov in za povrh dobro uro trajajočega dokumentarca o skupini, katere vpliv se tri leta po razpadu ni prav nič zmanjšal.

Kronski dokaz tega je dvojni album Everything Is Ending Here s kar tridesetimi bolj ali manj znanimi izvajalci, ki so se vsak po svoje spoprijeli s pesmimi Pavement. In da se zgodba nadaljuje onkraj nostalgičnega spominjanja, skrbita vsak zase Scott Kanneberg s skupino Preston School Of Industry in Stephen Malkmus samostojno, z nič manj kakovostnimi in še vedno rahlo nabritimi pesmimi, kot sta jih pisala v času Pavement.

Janez Golič

Diskografija:

PAVEMENT

Slanted And Enchanted (Big Cat, 1992)

Westing (by musket and sextant) (kompilacija zgodnjih malih plošč, Big Cat, 1993)

Crooked Rain, Crooked Rain (Big Cat, 1994)

Wowee Zowee (Big Cat, 1995)

Brighten The Corners (Domino, 1997)

Terror Twilight (Domino, 1999)

Slanted And Enchanted (ponatis z dodatnimi posnetki 2xCD) (Domino, 2002)

Slow Century 2xDVD (Domino, 2002)

Everything Is Ending Here – Tribute to Pavement 2xCD (Homesleep, 2003)

STEPHEN MALKMUS

Stephen Malkmus (Domino, 2001)

Pig Lib (Domino, 2003)

PRESTON SCHOOL OF INDUSTRY

All This Sounds Gas (Domino, 2001)