Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Matej Krajnc

Loudon Wainwright III

Od mrtvega skunka do samosvojega tipa

Loudon Wainwright je morda eden najnenavadnejših ameriških piscev pesmi iz generacije, ki se je v ZDA pojavila na začetku sedemdesetih let. Rodil se je leta 1946 v okrožju Westchester pri New Yorku. Oče Loudon Wainwright Jr. je bil spoštovan novinar, mladi Loudon III pa se je navdušil za igralstvo in ga tudi študiral, dokler se ni leta 1968 dokončno oprijel glasbe.

Takrat je bil precej divji mladostnik, a ko so ga zaradi kajenja marihuane aretirali in je nekaj dni preživel v zaporu, se je streznil.[1] Leta 1969 je podpisal pogodbo z založbo Atlantic in naslednje leto izdal prvi album Loudon Wainwright III. Kritiki so ga hvalili, vendar večjega komercialnega uspeha ni doživel, prav tako tudi ne Album II, ki ga je izdal naslednje leto. Prvega uspeha je bil Loudon III deležen šele z Albumom III, ki ga je izdal pri založbi Columbia, na njem pa ga je spremljala vrsta glasbenikov. Na prvih dveh albumih je po večini samo igral kitaro in pel.

Zaradi instrumentalne narave prvih dveh Loudonovih albumov in ostrih besedil so ga kritiki brezbrižno oklicali za novega Dylana. Ta usoda je na začetku sedemdesetih let doletela mnoge mlade pisce pesmi, tudi Bruca Springsteena in Johna Prina.

»Mislim, da sem bil prvi 'novi Dylan',« je povedal Loudon mnogo let pozneje. »John Prine je prišel na vrsto vsaj leto pozneje. Ampak čeprav Boba Dylana občudujem in je zelo vplival name, ne vem, če je moje delo res tako dylanovsko. On je bil skrivnosten, mističen pisec, jaz pa sem tako neposreden; takoj je jasno, o čem govorim!«[2]

Če bi hoteli poiskati pravo podobnost s slogom Loudona Wainwrighta III, je ne bi našli pri Dylanu, ampak na ploščah Toma Lehrerja, širšemu poslušalstvu neznanega komika iz petdesetih in šestdesetih let. Tudi Loudon sam priznava, da je Lehrer nanj močno vplival. Sam Lehrer je dejal, da je slog pobral s plošč Dannyja Kaya. Tom Lehrer je bil izjemen pisec duhovitih, toda ostrih in neusmiljenih pesmi, ki jih je podprl z odlično, neponovljivo interpretacijo; njegove pesmi kot Poisoning Pidgeons In The Park, Werner von Braun, The Irish Ballad, Masochism Tango, Clementine in Vatican Rag so inteligentne in duhovite bodice, kakršnih ni razen Loudona nihče nikoli več pisal.[3]

Pesem Dead Skunk z Albuma III je bila prva in zadnja Loudonova velika uspešnica. Plošča Attempted Mustache, ki je sledila Albumu III, je bila morda celo boljša, vendar je komercialno pogorela. Ta plošča je pomembna tudi zato, ker je na njej pesem The Man Who Couldn't Cry, ki jo je za ploščo American Recordings 20 let pozneje posnel Johnny Cash. Na plošči Attempted Mustache se je znašla tudi pesem I Am The Way, ki jo je Loudon povzel po Woodyju Guthrieju, na eni od plošč pa je v pesmi Jesus In A Camper Van odlomke uporabil tudi Robbie Williams, zaradi česar je prišlo do razvpite tožbe skrbnikov Guthriejeve zapuščine. Na plošči so tudi The Swimming Song, ki jo je posnela Loudonova takratna žena Kate McGarrigle, sicer znana pevka folk glasbe, Down Drinking At The Bar, ki je bila vedno uspešnica koncertov, in tudi pesem Dilated To Meet You, ki jo je Loudon napisal ob rojstvu hčerke Marthe.

Plošči Attempted Mustache, ki je prav tako izšla pri založbi Columbia, je čez dve leti sledil album Unrequited. Loudon je bil takrat na prelomnici: njegov zakon s Kate McGarrigle se je začel krhati, pa tudi založba ni bila več navdušena nad njim, saj uspeha Albuma III ni ponovil. Vendar je plošča Unrequited pomembna, ker je sestavljena iz dveh delov: stran A je bila posneta v studiu s spremljevalno skupino, stran B pa v živo na nekaterih nastopih, ko je Loudon sam s kitaro zabaval občinstvo. »Vsi mi govorijo, da moje studijsko delo ni tako dobro kot nastopi!« je takrat zapisal. »Zato sem naredil kompomis.«[4] Koncertna stran albuma je zabavna in hkrati cinična ter intenzivna. Loudon Wainwright III nikakor ni zgolj klovnovski humorist, kot so ga tedaj že prikazovali. Že takrat je bil odličen, duhovit, a oster in večkrat precej grenek pisec in izvajalec, na odru pa se je, po lastnih besedah, »vedno počutil kot doma«.

Pisal in pel je najrazličnejše pesmi: satirične, grenke, ostro angažirane in psihološke. Veliko jih ni bilo nikoli objavljenih in jih je pel samo v živo. Po dveh neuspešnih albumih za založbo Arista[5] je leta 1979 pri založbi Rounder izdal album A Live One. Ploščo je posnel na nastopih v Angliji leta 1976 in v ZDA ob koncu leta 1978. Nanjo je uvrstil koncertne različice pesmi s prejšnjih plošč, med oboževalci pa je znana kot »neuradna zbirka največjih uspešnic«.

Leto 1979 je bilo za privržence brezkompromisne avtorske glasbe precej pomembno, saj je poleg Loudona odlično, a žal komercialno prav tako neuspešno ploščo izdal Leonard Cohen. Plošča Recent Songs je izšla dve leti za znamenito Death Of A Ladies' Man, ki jo je Cohen posnel ob pomoči Phila Spectorja in danes zanjo ne mara kaj dosti. Oba avtorja druži suh, ciničen humor.

Loudon je drugo polovico osemdesetih let preživel v Angliji in pri založbi Demon Records med letoma 1982 in 1986 izdal odlično trilogijo albumov, ki so nakazovali novo smer v njegovem pisanju. Začel se je namreč vse bolj posvečati neizprosnemu opisovanju medsebojnih razmerij. Albumi Fame And Wealth, I'm Alright in More Love Songs so nekakšen dnevnik človeka, ki brez olepšav in značilno samosvoje opisuje dogajanja v sebi in odnose z drugimi. Okoli leta 1985, pred izidom albuma I'm Alright, se je namreč razšel s Suzzy Roche, pevko folkovske zasedbe The Roches, in se izselil iz New Yorka. Morda najznačilnejša pesem iz tega obdobja je pesem One Man Guy, ki jo je izdal na albumu I'm Alright, na izjemno uspešnem drugem studijskem albumu Poses pa je leta 2001 pel tudi njegov sin Rufus. Leta 1994 je izšla tudi kompilacija z istim naslovom – izbor Loudonovih pesmi z omenjenih treh plošč. O pesmi je v enem izmed pogovorov ob izidu zadnjega albuma povedal tole:

»Takrat sem delal ploščo ... pisal sem za ploščo, ki jo je produciral Richard Thompson. To je po svoje ironično. Selil sem se iz New Yorka, ker sem se razšel s Suzzy Roche. Počutil sem se osamljenega in smilil sem se samemu sebi, pa sem napisal pesem o sebičnosti in žalosti in jo naslovil One Man Guy. Zdela se mi je odlična, rekel sem: takšen mora biti tudi naslov albuma. A je potem moj menedžer dejal: »Si nor? Vsi bodo mislili, da si gej.« In sem rekel: »V redu, v redu, ti imaš prav, jaz pa ne.« Potem smo dali albumu naslov I'm Alright po neki drugi pesmi z albuma. Vedno pa sem bil prepričan, da je One Man Guy najboljša pesem na albumu.«[6]

Na pragu devetdesetih let se je Loudon v nasprotju z mnogimi pisci pesmi, ki so začeli v sedemdesetih letih, lahko pohvalil, da še vedno piše in redno izdaja plošče. Že od leta 1989, ko je izdal odlično, a kot ponavadi prezrto ploščo Therapy, je po naročilu pisal pesmi o aktualnih dogodkih, seveda na svoj zbadljivi način, in jih izvajal v televizijskih in radijskih oddajah. Najboljše je leta 1999 zbral na plošči Social Studies. V devetdesetih letih je sicer na albumih še razširjal in poglabljal teme o medčloveških odnosih, na prvo mesto pa postavil odnose v lastni družini. Hči in sin sta odrasla in se začela ukvarjati z glasbo. Leta 1992 je Loudon izdal svoj morda najboljši studijski album, ki ga je naslovil History.[7] Na njem je vrsta pretresljivih pesmi o njegovih družinskih in ljubezenskih vezeh.

Tri leta za to ploščo je izdal novo, Grown Man, na kateri se veliko ukvarja s temo dostojanstvenega staranja. Vmes je izšel še koncertni album Career Moves. Na njem je bilo precej novih pesmi, po izboru in po izvedbi pa je eden najprepričljivejših solističnih koncertnih albumov ameriškega pisca pesmi.

V devetdesetih so izšle še plošče Little Ship (leta 1997),[8] The BBC Sessions (leta 1998; to je bila kompilacija pesmi, ki jih je Loudon pel kot gost radijske postaje BBC)[9] in že omenjena plošča Social Studies. Po izidu plošče Little Ship je Loudonu umrla mati in takrat se je za stalno preselil nazaj v ZDA. Povedal je, da ga je njena smrt, čeprav pričakovana, hudo pretresla in da dolgo ni mogel pisati. Predlani je izdal novo ploščo Last Man On Earth in na njej povzel občutke ob teh dogodkih. Plošča Last Man On Earth je morda najpretresljivejša Loudonova plošča. Na njej neusmiljeno obračunava sam s sabo in s svojimi strahovi. Za letos Loudon Wainwright napoveduje novo koncertno ploščo. Deset let po zadnji tovrstni plošči bo zanimivo slišati, kje je zdaj. Pustili se bomo presenetiti.

Matej Krajnc

Vira: uradna spletna stran Loudona Wainwrighta (www.lwiii.com) in Oddaja Janeta Webra, decembra 2002, avtor Matej Krajnc.

Priporočena diskografija:

Album III (CBS, 1972)

Attempted Mustache (CBS, 1973)

Therapy (Silvertone, 1989)

History (Charisma, 1992)

One Man Guy 1982-86 (demon Records, 1994)

Last Man On Earth (Evangeline, 2001)

Career Moves (Charisma, 1993)


[1] Doživetje v zaporu je leta 1971 z obilico črnega humorja opisal na drugem albumu (Album II) v pesmi Samson And The Warden; v njej roti paznika, naj mu ne obrije brade in odreže čopa.

[2] Zvočni intervju iz leta 2001, vir www.lwiii.com.

[3] Tom Lehrer je bil po poklicu kemik; v petdesetih in šestdesetih letih je ustvaril nekaj klasičnih albumov, ki so bili mešanica vaudevillsko-tinpanalleyjevskega sloga pesmi Dannyja Kaya in mojstrskega angažiranega besedilopisja. Nekatere Lehrerjeve plošče so v zadnjih letih izšle tudi v digitalni obliki in jih lahko dobite v spletnih prodajalnah.

[4] Loudon Wainwright III: Unrequited (CBS, 1976); spremna beseda.

[5] Gre za albuma T Shirt in Final Exam. Vsebujeta nekaj odličnih pesmi, med drugimi Bicentennial in Wine With Dinner, vendar se sporočila izgubijo v pretirani produkciji. Albuma zelo težko dobite celo v spletnih antikvariatih z vinilnimi ploščami.

[6] Zvočni intervju iz leta 2001, vir www.lwiii.com.

[7] Morda najpretresljivejša in najlepša pesem na albumu je countryjevska balada So Many Songs. Wainwright v njej poveže propadajočo ljubezen s pisanjem; ko usahne ljubezen, usahne tudi pisanje zanjo. Album History je med pristaši Wainwrightove glasbe najbolj priljubljen. Skrito presenečenje te plošče je zadnja pesem A Handful Of Dust, katere (so)avtor je Wainwightov oče, Loudon Wainwrigh Jr.

[8] S ploščo Little Ship se je leta 1997 sklenila druga presenetljiva trilogija Loudona Wainwrighta III. Obe trilogiji štejejo kritiki za najboljše, kar je ustvaril. Gre za obdobji 1982-86 in 1992-97.

[9] Na njej je bilo nekaj odličnih še neizdanih pesmi, med drugimi It's Love And I Hate It. Prav tako je bilo zanimivo slišati solistične izvedbe nekaterih Wainwrightovih pesmi, ki so bile na albumih prebogato producirane.