Susumu Yokota

Ko sanje postanejo resničnost

Pisati o glasbi, ki te v nekem življenjskem obdobju povsem čustveno razoroži, zasvoji in »podjarmi« - če se lahko tako izrazim -, ni prav lahka naloga. Sploh ne, če urok in omama učinkujeta tudi na »makro« svet, ki me obdaja in polni z informacijsko preobremenjenostjo. Vsaj zdi se tako.

Pred časom sem namreč gledal zelo zanimiv dokumentarec o prelepem letališču iz Osake, in kar moral sem pripomniti: »Hej, če bi se sprehajal po teh hodnikih in labirintih, pa sploh ne bi bilo slabo, če bi ambient zapolnil prav z zvočnim popotovanjem Susumuja Yokote. Kar obstal bi in nemo strmel.« Vem, da ne živimo v popolnem svetu, a zakaj ne? Njegov prijatelj in soborec - milozvočni in »otroški« Nobukazu Takemura alias Child's View - je nekoč opremljal celo modne revije Yamamotovega kulta, zakaj torej ne bi mogel spojiti tudi urbanega s slišnim, če sta si »kot ulita«, bi lahko porekel. Ha! Ideja je popolna, saj naš gost ustvarja zvočne svetove, ki so čudežni, krhki, odtujeni in v »stiku z višjim svetom«, pa tudi umetna »skica« sredi morja v deželi Vzhajajočega Sonca. Navidezno občutljiva za vsako hitropotezno spremembo smeri in informacijsko »pitanje« z »druge strani«, a trdno in originalno zgrajena, kot nič drugega, kar so že videle moje oči, slišala moja ušesa ali pač zaznali osveženi organi. Susumu Yokota namreč ustvarja povsem prenovljeno verzijo ambientalne minimalistične muzike: prepolna je sveže energije, navidezne naivnosti, psihedeličnega poleta in učinka odtujevanja. Taka, ki sicer ljubi urbano in ga na mnoge načine »slika« v zapletenem konceptu, kot svojčas dobri, stari Brian Eno, a v organizem bržkone vpeljuje več naravnosti in organskosti kot katerakoli atmosferična zgodba te dni. Pa če to razumemo revolucionarno ali pač ne. Ta odločitev bo na koncu povsem tvoja, dragi bralec. Drugega niti ne pričakujem.

A tisti, ki ste že slišali za delo botra japonskega minimalizma, najbrž ne boste takoj zaznali, kam tokrat pes moli taco. Tabletkarji in plesalci bodo takoj izstrelili: »A ja, to je tisti sloviti producent in didžej, ki polni diskoteke in razkraja mišice ob zvokih »nagroovane« tehnologije, elektro jazza, diska in housa.« Ha! Tokrat ne bomo ravno razpredali o njegovih prispevkih za, recimo, tokijsko Sublime. Bolj nas zanima tisto nevidno in neslišano. Zatorej, kaj pa druga plat? Že res, da je bil pred leti nasploh prvi japonski elektrotehnik, ki je poleg Kena Ishiija založil kakšen album za zahodno tržišče, a evropska gruda ga le bolj pozna po subtilnosti in zasanjanosti. In tja se obrača tudi tole besedilo. Ker je bržkone bolj kreativna in prekleto pred časom. Drugače ga lani na krajšo angleško turnejo ne bi povabil njegov veliki vzornik Philip Glass. Velika čast, ki je bržkone doletela tudi Glassa samega, saj je bržkone njegov soborec in oboževalec. In podaljšajmo to še na najbolj očitno. Že to, da se pod novo ploščo A Boy and A Tree podpiše prečastita »elektro-organska« raziskovalna in multižanrska založba Leaf Label, nam pove dovolj. To je namreč zatočišče njegove minimalistične in ambientalne »serijalke«, ki jo gospod Yokota namenja tistim, ki radi burijo svoje možgane in od zvočnega popotovanja pričakujejo prehod na Ono stran - torej, nad svet naših čutil. Album A Boy and A Tree namreč tudi sam označi s preprostim stavkom - to je moja sanjska zgodba. A pazi. Zgodba se tu ne konča. Še zdaleč ne, je pa nesporno dejstvo, da je Susumu Yokota prav z novo ploščo A Boy and A Tree dosegel dosedanji ustvarjalni vrhunec, ki ne ponuja le posebno, enkratno atmosfero in originalen zvočni polet, temveč poleg lastnih, dolgo oboževanih tem, specifik in ustvarjalnih ukan, razvija nove pristope, poglede in prikrite simbole.

A roko na srce, že dolgo časa zaradi vsesplošne »amerikanizacije« - ali pač v teh dneh najbrž malce manj - nisem zasledil japonskega glasbenika, ki bi tako častno, čutno, doživeto in spoštljivo pristopil k domači tradiciji in kulturi ter hkrati ponudil korak naprej k razgradnji, a ne razvrednotenju. Da je vsestranski umetnik, namreč dokaže že s tem, da na novi plošči (pa tudi vseh predhodnih) ni zagrešil le prelepe glasbe, temveč je celo s tradicionalnimi slikarskimi tehnikami opremil ovitek albuma, ki se s tovrstnimi prijemi ter podobami narave in otroških spominov ponovno vrača k čustvom in zamislim, ki jih je poudaril že na kultnem albumu Sakura pred leti. A le po primarno idejnem in zunanjem, estetskem učinku, zvočno je namreč vsak album minimalistične Leafove »serije« vsaj v poudarjenih podrobnostih bržkone drugačen. Gremo kar po vrsti. Če je bila plošča Image 1983-1998 humorna in fragmentirana uspavanka, album Magic Thread tehnološki in kozmični hlad, Sakura topla in nežna oaza odprtih prostranstev ter plošča Grinning Cat končna multižanrska pomiritev s samim seboj, pa bi novi album še najlaže opisal z besedami - v stiku s človekom in z duhovi, ki vladajo naravi. A nekaj le ne smemo pozabiti. Obstaja namreč tudi osrednja točka, povezava vseh omenjenih plošč. Njegova godba se namreč povsem sklada z ideologijo alternative Leaf Label, saj govorimo o polnem in magičnem zlitju organskega z digitalnim, ki je večinoma tako neopazno, obdelano in izrazito introvertirano, da sploh ne občutiš razlike in meje, ki ju loči.

A to ločnico je Yokota razbil že davno, saj je na sceni od zgodnjih osemdesetih let, ko je prve eksperimentalne posnetke naredil zgolj z distorzirano kitaro, efekti in predpotopnimi orglami. Že tisti poskusi so pokazali - najdemo jih predvsem v uvodnem delu retrospektive Image 1983-1998 -, da hoče iz »tehnologije« izvleči povsem drugačna občutja in elemente kot drugi. Pa čeprav v analognih, ne digitalnih vodah. In tu lahko še enkrat primerjamo s Takemuro, ki je sicer kot mladec zrasel iz hiphopovske tradicije, a vedno prav toliko dolgoval tudi zapuščini konkretnega, improvizacije in minimalizma. Oba namreč veliko navdiha iščeta prav pri štirih stebrih ameriške minimalistične šole: Stevu Reichu, Terryju Rileyju, LaMontu Youngu in Philipu Glassu, celoto pa nadgradita z nadvse navdihnjeno in »samouko« rabo tradicionalnih japonskih ritmov in raznorodnih eksotičnih glasbil, analognih klaviatur, dotikov nove klasike, mutiranih kitar, pokončnih basov, godal in celo saksofonov. A na koncu so seveda vsi predelani tako, da nečemu služijo. In tako je tudi prav.

In ker godba Susumuja Yokote vedno stremi k uravnoteženemu oplajanju starodavnega s sodobnim in modernim, sploh ne presenečajo poglavitni vplivi za nastanek nove mojstrovine A Boy and A Tree. Pred časom se je namreč preselil v predmestje Tokia, kjer z dekletom živi v precej večjem stanovanju, ki mu zaradi prostornosti daje boljše razmere za domači studio. Ne samo, da ima - po njegovih besedah - popolno pravljično življenje, saj precej časa preživi v igrah s tremi mačkami, ampak redno, vsaj nekajkrat na teden odide tudi v bližnje gore in k reki. In tako kot marsikdo tudi on obožuje vonj dreves in trave, zrak v gozdu pa mu zbistri um. In prav to se bržkone izraža tudi v intimni, pomirjajoči in atmosferični glasbi, ki veliko dolguje skrivnostnemu otoku Yakushima na jugu Japonske, zatočišču tradicije in zapuščine, kjer rastejo drevesa, ki so stara tudi po tri tisoč let, in nekaj tudi kultnemu animiranemu filmu Princesa Mononoke, ki ga je pred leti režiral Hajao Mijazaki. Vsi tisti, ki ste ga videli tudi na naših platnih pred časom na Liffu ali pred kratkim v Kinoteki, se boste najbrž spomnili, da se pravljica suče okoli ostrih živalskih senzibilnosti in same narave, ki je seveda živa tvarina. Naj se torej človek in narava zlijeta v eno, si je najbrž rekel ob snemanju nove plošče. In ob vsem tem sploh ne preseneča, da je pesmi naslovil kar Grass, Tree and Stone, Secret Garden, Red Swan ali pač Future Tiger. Simboli in podobe, ki jih je japonska kultura na več ravneh prepolna; najbrž bi lahko prav on kandidiral, da v kakšnem »kinoušesnem« dogodku tudi podloži ta prelepi in kultni animirani film. A če bolje pomislim, se mi po glavi plete še ena impresija. Mar ne bi bilo noro, če bi njegova glasba zasedla soundtrack največjega japonskega filmskega poeta in legende Akire Kurosawe? Verjamem, da bi se katerakoli že Susumujeva stvaritev in minimalistična mojstrovina kar zlila, na primer, s Sanjami. Ne bi bilo slabo. Sploh ne. A to so - kot že vemo - le sanje. In najbrž zato priporočam za poslušanje te glasbe dobre slušalke in popolno koncentracijo. Če jo seveda v tem norem svetu premorete. A pazite! Če se boste v tem trenutku odločili za muziko za »ozadje«, vam lahko ta - v vsej vaši nevednosti - kaj hitro prevzame dušo. Slava mu. Zame je že prepozno. Over and Out!

Danijel Mežan