VASKO ATANASOVSKI QUARTET

Vročinska roža/Heat Flower

Extraplatte, 2002

Naj najprej z veseljem ponovim ugotovitev, ki zdaj drži že kar nekaj let in katere utemeljenost se je v letu 2002 samo še utrdila: ob menjavi tisočletij je tisti del tukajšnje glasbene produkcije, ki se smelo izroča lastni ustvarjalnosti, ne da bi se posebej oziral na plitko všečnost in trenutne trende, torej na že vnaprej zagotovljeno kupljivost, doživel pravi preporod in hkrati prodor v javne medije, pa tudi vedno boljši sprejem pri občinstvu v teh krajih. Rezerviranost, distanca, skepsa, dvomi – kar je še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vztrajno obremenjevalo odzive glasbene javnosti na tudi tedaj ne tako redke samosvoje ustvarjalne podvige – se umikajo naklonjenosti in podpori. Aktualna glasbena ponudba ta obrat upravičuje, saj še nikoli v meni znani zgodovini tukajšnje popularnoglasbene produkcije nismo imeli opraviti s toliko raznovrstne ustvarjalne kvalitete ne glede na žanrski izvor. »Preporodna« in »nadgrajena« ljudska glasba, elektronika, rock in jazz – na vseh teh razlikovalnih poljih smo deležni domišljenih projektov, ki dobivajo svojo pozunanjenje v odmevnih koncertih in odličnih albumih. Med tiste, ki po letnici na ploščah opredmetenih rezultatov sicer spadajo v dogajanje, nad katerim se navdušujem, o katerih pa bo zagotovo mnogo več govora v tem koledarskem letu, se zagotovo uvršča tudi album Vročinska roža ali Heat Flower Vaska Atanasovskega.

Z Vaskom Atanasovskim, njegovim kvartetom, omenjenim albumom in gostom na njem prihaja v domačo in mednarodno javnost eden trenutno najbolj razkošnih poganjkov jazzovskega dogajanja izven tako imenovane »ljubljanske metropole«. Trdno je zakoreninjen v vedno bolj profiliranem mariborskem jazzovskem prizorišču, hkrati pa ponuja primerjave z nekim drugim – s tistim, ki je pred časom brstel na severnem Primorskem. V mislih imam seveda Zlatka Kaučiča in njegovo vplivno okolje; njegova sodelovanja s tujimi soigralci, predvsem z italijanskimi, ter sodelovanje s tamkajšnjimi uglednimi založbami plošč, predvsem s Splasc(h) Records. Kar pomeni omenjena založba že desetletja v italijanskem okolju, velja tudi za Extraplatte na avstrijskem prizorišču; sodelovanje Atanasovskega z nekaterimi tamkajšnjimi jazzisti pa je prav tako Kaučičevemu sorodnega tipa. No, primerjave bi bilo mogoče narediti celo pri nekaterih ustvarjalnih sestavinah in pristopih.

Vasku Atanasovskemu na albumu Vročinska roža trdno stoji ob boku pianist Dejan Berden – ne samo kot soigralec, ampak tudi kot soproducent in tonski tehnik. Berden je glede na kakovost pianistične igre zagotovo premalo izpostavljena osebnost tukajšnjega glasbenega dogajanja. To se ob njegovem suverenem prevzemanju pobude v posameznih skladbah na tem albumu, v decentnem »pokrivanju« solističnih domislic Atanasovskega v drugih ter še posebej v zelo užitni kolektivni igri izkaže vedno znova. A po drugi strani kaj hitro ugotovimo, da je imel avtor in vodja ansambla zelo srečno roko pri izbiri sodelavcev, saj je zagotovil izjemno stopnjo enakopravnosti obsega in kvalitete prispevkov. Ob že omenjeni dvojici sta člana kvarteta še Nino Mureškič z zares izbornim asortimanom ponujenih tolkalskih veščin ter basist Ewald Oberleitner, zdaj sicer že nekoliko umirjena legenda avstrijskega sodobnega jazza ter zadnji dobri desetletji eden ključnih pedagogov na graški visoki glasbeni šoli. Gost, ki se jim v nekaj izbranih skladbah pridruži z oudom, je Igor Bezget, zagotovo eden najboljših domačih igralcev na to arabsko lutnjo. Ob povedanem pa pihalec Vasko Atanasovski vso pot skozi album ostaja osrednja osebnost. S premišljenim menjavanjem sopranskega in altovskega saksofona ter flavte, ob prepričljivem tkanju intervencij v bogatem zvočnem toku, v katerem se enakovredno prepletajo sodobna jazzovska igra in prepoznavni vplivi predvsem vzhodnoevropskih glasbenih izročil, skozi osem lastnih skladb, ki se seštejejo v obilnih več kot 70 minut, glasbeno suvereno pripelje svoj aktualni diskografski projekt od začetka do konca. Tudi občutek, da se dve ali tri domislice v različnih skladbah ponovijo, na koncu ni moteč, čeprav morda opominja, da bi bilo treba obseg kompozicijskih in izvedbenih referenc počasi še razširiti.

Zoran Pistotnik