EL BAHATTEE

Amen

Dallas, 2002

»Heh,« si rečete, ko gledate eMpTyVee, »tale hip hop je en cel bizniški in šminkerski jajc.« Podobno bi lahko vzdihnili in zmajali z glavo, če bi se (sploh starejši od 20 let) za Bežigradom udeležili velikega hiphopovskega festivala pred novim letom: sami škorci, v samih lepih dresih in otročje smešni z rutami in postrani čepicami, izpod katerih gledajo gole brade in kakor zajedljive in strah zbujajoče, tougherske oči. Ampak tako pač je – mladina se obeša na subkulturne trende, ki jim ponujajo močno vizualno in plemensko identifikacijo, po možnosti podkrepljeno z uporniškim duhom. Ko odštejemo indiferentneže ter sredinske čredne ovce, ki sledijo Sebastianu in Bepopom, nam ostanejo oni, ki s platform zrejo v džokse, neuničljivi in reciklirajoči se panksi ter hiphoperji. To, da sta razgledanost in poznavanje neke kulture v nekem prostoru konstanta, variira le število konzumentov, je znano dejstvo - prav zato vodilne glave ubirajo nove smernice in drugačne pristope. Tako je tudi z El Bahateejem, prvakom zagrebške scene, ki je očitno zavrgel zagrebško repersko kliko in ustvarjalno barko usmeril v čisto novo smer. Manifest muzike pa nam ponuja na samem začetku nove plošče, ki pomeni nov Bahatteejev začetek, čeprav nosi ime Amen. Predstavi se nam kot kojot, osamljen puščavski pes, ki ima še vedno svoj dan in še vedno veliko tem, ki jih mora odlajati v mikrofon, še vedno veliko žrtev, ki jih je treba zgristi, še vedno veliko sovražnikov, v katere se je treba neumorno zaganjati. Če iščete dovtipe, sproščeno rimanje, popraznično prijaznjenje, lagodno ždenje z zmernim vratomigom ali koketirajoče hiphopovsko črpanje, potem kar preklopite. Amen je rolercoaster z mnogimi zankami, spiralami in zasuki, ki te potegnejo vase in iz katerih ne moreš izstopiti, dokler vlakec vozi. Amen nima zasilne zavore in predčasnega izstopa, nima prijaznih hostes in okrepčevalnega vagona – čakajo vas jezna depresija, morbiden cinizem, samodestruktivna nabijačina, zaklinjanje matere, peklenski samovžigi in koktejl brezkompromisnega nabijanja. Kitare se mešajo s tamburicami, orglicami, prodigyjevskimi beati, azijskim melosom, semplom Dire Straitsov in Bahatteejevim obračunavanjem z vsakdanom na Hrvaškem. Brez gostov, brez sladkobnih ženskih glasov, brez koketiranja z lestvičarskim materialom, brez kompromisov, brez oziranja na trende. Zato pa z veliko poguma, domiselnosti, vizije in idej.

napo.lee.tano