Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Danijel Mežan

BOOM-BIP

Seed To Sun

Lex Records, 2002

Če mislite, da imate tokrat na meniju klasičen hiphopovski umotvor, ste se pošteno zmotili. Vokalne eskapade bodo namreč zmanjšane na minimum, klasičen ritem in aranžma pa bo nadomestila multižanrska strast. In to četudi se v imenu protagonista skriva najbrž fraza, ki je največkrat uporabljena v hiphopovsko navdihnjenih recenzijah plošč. In tempo - pravzaprav utrip hiphopovskega popotovanja, ki se skriva v ritmu, torej originalno »boom-bip« - je prevzel producentski mojster in čudak iz žanrsko ne ravno slavnega Cincinnatija, ki povrh vsega še zatrjuje, da ima s to žanrsko kategorijo ljubezensko-sovražni odnos. Kolikokrat smo že slišali frazo: »Hočem iti prek omejitev, saj se mi zdi hip hop zadnja leta kar se da rigiden.« Velikokrat, ne dvomim. Sploh zato, ker so s fuzijo obsedeni že prav vsi po vrsti. A pot od vzhodne do zahodne obale je vedno polna presenečenj, mojster Boom-Bip pa ni nobena zelena sila ameriške avant-hip-hop-karkoli gverile. Nenazadnje je v zadnjih nekaj letih pridobil ugled v zarotah s kalifornijskima kultnima alternativama Mush Records in Anticon; torej s tistima središčema napredka in originalnosti, ki dandanes najbolj napadalno in samosvoje skrunita hiphopovsko tradicijo in jo mešata z vsem mogočim iz sveta popularne ali malo manj popularne muzike. A Bryana Hollona alias Boom-Bipa se bo najbrž kdo spomnil po drznem eksperimentalnem albumu Circle: tedaj je producentske in »cut'n'paste« veščine združil s poučenim, oporečnim in zahaluciniranim recitatorjem, poetom in MC-jem Doseom-Onom. Sodelovanje, ki je pustilo hiphopovske korenine daleč zadaj, vrnilo ugled pripovedovanim zgodbam, zabrisalo mejo med semplanim in »igranim« ter z ritmično zmešnjavo na široko odprlo um tudi največjim nasprotnikom hiphopovske omame. Prijatelj ju je celo primerjal z The Residents, in to ni bilo daleč od resnice.

A če smo Boom-Bipa poznali predvsem v podobah v prihodnost usmerjenega producenta, se poskuša s solističnim prvencem ustoličiti tudi kot glasbenik. Za album Seed To Sun je namreč skorajda vsa glasbila odigral kar sam in se bore malo zanašal na procesirani in obdelani material. Boom-Bip namreč stremi k temu, da bi bili komadi povsem samostojna, izdelana in zaokrožena celota, prepoznana kot kos glasbe, ne zgolj po ritmu. Nenazadnje bi ploščo raje kot s hiphopovskim predznakom označil s skovanko »organska elektronika«. Pa tudi v tem primeru bi mu delal veliko škodo, saj je to eden tistih »vse in nič« albumov, ki jih je ustvaril glasbenik, ki se dobro zaveda, da vsak žanr ponuja mnogotere različne zvoke in vzorce, a se med popotovanjem nikoli zares ne zave, kdaj prehaja iz enega v drugega. Pravzaprav mu niti ni treba, saj reference, vplive in zamisli povzema tudi po minimalizmu, ragtimu, postrocku, Beach Boysih, Fairport Convention, New Order in še marsičem – ne le hip hopu in elektronskih manipulacijah. In tokrat je več kot očitno podrl marsikatero mejo in sezidal novo, veličastno tvorbo radikalno predelanega ritma, omamne melodije in težko lociranih zvočnih ambientov.

Danijel Mežan