NICK CAVE AND THE BAD SEEDS

Nocturama

Mute/Dallas, 2003

Že zamisel je vredna pozornosti. Po albumih, dognanih do zadnje podrobnosti, se je Nick Cave odločil, da tokrat pesmi spiše in posname brez globokega razmisleka ali refleksije. Prevečkrat se je mučil z že napisanim, popravljal, tudi zavrgel, z rezultatom pa še vedno ni bil povsem zadovoljen. Tokrat se ni pretirano oziral: ko je bila pesem napisana, je ni več popravljal, in tudi spremljevalna zasedba je svoje dodala brez natančnega napotka. Vse v duhu spontanosti, kot preizkus, kaj Nick Cave And The Bad Seeds zmorejo pod pritiskom, ki so si ga postavili sami.

Po slišanem na albumu Nocturama lahko res verjamemo, da se je Nick držal predpisanega postopka. Predvsem pesmi, ki so nastale na dan brez navdiha, trpijo za posiljeno izpeljavo verzov. Takrat se Nick opre na izreden pripovedni dar in vokalne sposobnosti, iz minimalne predloge izvleče največ, in marsikateri nadobudni pisec pesmi se nikoli ne bo niti približal izpovedni moči teh, na silo napisanih pesmi. Pa vendar so na albumu Nocturama v manjšini, druge se še vedno lahko primerjajo z najboljšim, kar je Nick Cave v preteklosti že ponudil. In nič kaj več in nič kaj drugače ...

Uvodna Wonderful Life zvesto sledi prejšnjemu albumu No More Shall We Part; slavi življenje, Nick jo bodri, da bo z njim zlahka prestopila vse ovire, glasbeno mu to ob spremljavi klavirja, navkljub daljšemu besedilu, povsem uspeva. Bolj preprost je v He Wants You, bližji umirjenemu razpoloženju albuma The Boatman's Call. Right Out Of Your Hand je že pokazatelj posledic hitrega dela, verzi so krajši, ne zmorejo razviti poetične širine, ostajajo kvečjemu na ravni izpovedi. Bring It On je prvi pospešek albuma, v refrenu pritegne Chris Bailey iz avstralskih The Saints, tudi The Bad Seeds počasi oživijo, nato pa v Dead Man In My Bed končno ustrelijo iz vseh orožij. Tako intenzivni in nepopustljivi niso bili vse od Jangling Jack z albuma Let Love In, tudi besedilo je podobno sarkastično (There is dead man in my bed she says, I keep poking at him with my stick, but his skin is just so fucking thick), v velikem nasprotju z razpoloženjem večine drugih pesmi.

Vinilni album bi morali na tem mestu obrniti, saj nas naslednja pesem, Still In Love, vrača v intimnost z začetka plošče. Na daleč spomni na As I Sat Sadly By Her Side s prejšnjega albuma in potrjuje, da je Nick še vedno sposoben napisati in odpeti izjemno pesem, tako, za katero je potreben nenadejan navdih in je ni moč sestaviti po vnaprejšnjih obrazcih. Prav nasprotno bi lahko trdili za niz treh preprostejših pesmi, za katere se zdi, da jih lahko napiše vsakič, ko sede za klavir – nekje po vzoru Boba Dylana, ki je v najproduktivnejših časih objavil po dva albuma na leto. In prav po Dylanovih v bluesovskem načinu napisanih pripovedih se ravna sklepna Babe, I'm On Fire, celih 38 kitic naštevanja v rimah in za dobro mero nekajkrat ponovljen refren. V skorajda petnajstih minutah The Bad Seeds ne pustijo dihati, Nick pa se z njimi spusti v divjo dirko vzdržljivosti. Ker pesem nima izrazitih vzponov in popuščanj, bi zadoščala trikrat krajša različica, tako se sčasoma sprevrže v prikaz zmožnosti. Priredba Dylanove Wanted Man z albuma The Firstborn Is Dead je neprimerno učinkovitejša, streže s podobnim ustrojem naštevanja, le da vmes počije, uplahne, in zatem ponovno zgrabi v aktu bežanja ...

Vendarle je najti pomen tolikšnega razpredanja – v prvi kitici Nick našteje člane ožje družine, vmes brez vrednostnih sodb zaobjame vsemogoče like in se v sklepnih vrsticah vrne h glasbeni družini, k članom The Bad Seeds. Tu se začne in konča njegov svet.

Ker je album izšel v začetku leta (verjamem, da se je načrtno ognil prednovoletni nakupovalni norišnici), je glede na ustvarjalni izbruh povsem mogoče, da se bo letos na policah ploščarn pojavil še trinajsti album Nicka Cava And The Bad Seeds. Ne pretirano drugačen, le stežka boljši in prav gotovo ne slab.

Janez Golič