GUY CLARK

The Dark

Sugar Hill, 2002

Guy Clark je po mojem mnenju eden najboljših piscev v zdajšnji ameriški glasbi, posebno po odhodu Townesa Van Zandta pa si zasluži, da ga postavimo stopničko višje, kot smo ga postavljali nekoč. Če sem iskren, še vedno mislim, da je Clarkov prvenec ena ključnih plošč te zvrsti, in ne vem, če je Van Zandt kdaj posnel tako popolno delo. No, vrnimo se v leto 2002, ko je Clark izdal ploščo z naslovom The Dark. Besedila so še vedno popolna do zadnje črke, vse je na svojem mestu, tu pa tam kaj »olejpšanu« s kakšno nerazumljivo sintagmo. Clarkov glas ni bistveno izgubil v vseh teh letih potepanj po svetu, po javnih hišah, hladnih koncertnih dvoranah in nešvilskih studiih, kjer mora biti, če odmislimo stroga pravila, verjetno užitek snemati. Posebno poglavje so lepe instrumentalizacije, ki so pač v okvirih Clarkovih zadnjih albumov. Clark zelo rad piše tudi z drugimi. Ne predstavljam si sicer povsem natančno, kako je pisati pesmi v duetu, a verjetno gre pri Clarku za iskanje lepih melodij, ki jih verzoklepci in strunobrenkalci v Nashvillu pač res obvladajo. Včasih je očitno lažje v dvoje. No, Clark menda piše pesmi v svoji delavnici, kjer izdeluje tudi kitare. Edina skladba na albumu, ki ni njegovo delo, je znameniti Rex's Blues, ki smo ga v Ljubljani lahko slišali tudi na koncertu Steva Earla. Lepa glasba, kot nekakšen spomin na drugačne čase, ko je v glasbi prevladovala akustika (sugarhillrecords.com).

Jane Weber