COMMON

Electric Circus

MCA, 2002

Začnimo kar s tezo: Electric Circus je album, narejen za starejše konzumente in ljubitelje urbane glasbe. Common namreč raste skupaj z nami. Kot divji mladinec, ki si mora (glede na to, da je iz Chicaga) še pridobiti spoštovanje ulice, je kot Common Sense začel leta 1992, potem pa z vsako ploščo – Ressurection (1994), One Day It Will All Make Sense (1997) in Like Water For Chocolate (2000) – predstavljal drugačno podobo. Prav zato ga imamo upravičeno za enega najiskrenejših raperjev. Tudi Električni cirkus je iskren: jasno je, da ga klasičen hiphopovski zvok ne zanima več. Veliko raje potuje po zvokih, ki so ga spremljali skozi življenje, in iz zaprašenih spominov vleče elemente bluesa, gospela, afriških godb, rokenrola, jazza in psihedeličnega funka. Pri tem se bolj kot na sampler zanaša na izvrstne glasbenike, ki jim načeluje genialni bobnar in idejni bog najkvalitetnejšega pola hiphoperjev, Rootsar ?uestlove. Pri snovanju globoke in iskrene muzike, še vedno sloneče na glasu, mu pri harmoniziranju pomagajo eminence: Prince, Bilal, Cee-Lo, Zap Mama, Laetitia Sadier (Stereolab), Jill Scott, Mary J. Blige in ljubezen njegovega življenja, Erykah Badu.

Raperskim dvomljivcem Common odgovarja z dobrim rimanjem, njegov mehak, lebdeč glas drsi nad muzikami, kjer je to potrebno, v komadih Soul Power, Electric Wire Hustler Flower in I Got A Right Ta pa pokaže tudi dinamiko in agresivnost. Commonova besedila niso bila nikoli larpurlatistično blebetanje in tudi vsaka od raznolikih zgodb na tej plošči nosi sporočilo; najbolj izstopata komada Soul Power in Between Me, You and Liberation, v katerem zelo senzibilno predstavi tri zgodbe: zgodbo v otroštvu zlorabljenega dekleta, ženske, okužene z virusom HIV, in zgodbo o prijateljevem gejevskem razkritju, ki je v hip hopu še vedno veliki tabu.

Electric Circus je zelo specifična in zahtevna plošča – zahteva več kot le eno poslušanje (zasukal sem jo vsaj štirikrat, da so mi beati zlezli pod kožo, in zdaj sem vesel, da ne gredo ven). Common ni več dete in prav fletno je, da je s tole ploščo odjadral zelo po svoje, nenazadnje sem sam najbolj razočaran, če od kreativnega uma dobivam vedno enake proizvode. Kot je rekel že KRS: We Must Move Ahead! Iz skoraj 75 minut trajajočega Električnega cirkusa bi bilo sicer dobro amputirati nekaj gradiva, predvsem se je dobro izogniti zadnjima dvema komadoma, zlasti osemminutno psiho bluzenje Jimi Was A Rock Star z Eryko Badu zna biti zelo najedajoče. A Electric Circus je kljub temu hudo prijetna plošča.

napo.lee.tano