Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

DENNIS GONZALES/YUSEF KOMUNYAKAA

Herido

8th Harmonic Breakdown, 2001

Čeprav imamo opraviti s še enim koncertnim albumom našega starega znanca iz Dallasa, bi bilo skoraj bolj prav, če bi ga označili z nazivom: recital. Kajti Herido, lani izdani skupni album dveh izjemnih ameriških ustvarjalcev – dallaškega vsestranskega ustvarjalca latinskega rodu Dennisa Gonzaleza in (zdaj) čikaškega afroameriškega poeta Yusefa Komunyake – ponuja posnetek uglasbene poezije slednjega. Njun skupni projekt se je zgodil 5. novembra 1999 v katedrali Svetega Janeza v Chicagu na tamkajšnjem festivalu The Chicago Humanities. Za prepričljivo izvedbo te skupne zamisli so obstajale dobre osnove. Ne le, da sta se Gonzalez in Komunyakaa poznala že od prej in cenila ustvarjalnost drug drugega. Komunyakaa, ki je zrasel v Louisiani ob pravem bluesu, je trdno vpet tudi v aktualno čikaško glasbeno dogajanje. Gonzalez pa ni le ena ključnih osebnosti dallaške sodobne glasbene scene že vse od sedemdesetih let dalje, ampak je v domačem okolju cenjen tudi kot ustvarjalec vizualnih in besednih del in projektov; za sabo ima številne razstave in kar nekaj pesniških zbirk. Tako sta se v skupni projekt ujela ustvarjalca zelo sorodne miselnosti in ustvarjalnih konceptov. Rezultat je seveda poseben, z močnim nabojem prepričljivosti in čustev, zagotovo porojenih v čisto določenih okoliščinah medsebojne komunikacije in v specifičnem razpoloženju, ki ga porodi sakralni prostor. K vsemu temu je zagotovo dodatno prispeval tudi premišljen izbor glasbenih sodelavcev. Komunyakovo glasbeno plat je zastopal legendarni bluesovski orgličar Sugar Blue, Gonzalezovo zanimanje za druge glasbene kulture, v zadnjih letih posebej indijske, pa je okrepil Mark Deutsch. Poznamo ga sicer kot odličnega basista, v zadnjem času se je posvetil tudi preučevanju sitarja, vzpodbujen s to izkušnjo pa je celo izumil in izdelal poseben instrument, imenovan bazantar, s katerim združuje igro in zvok obeh glasbil. In ne nazadnje: močan pečat temu, kar se je takrat zgodilo, je dala danes nam že dodobra znana tolkalka Susie Ibarra - eno ključnih imen sodobnega jazza v tem trenutku na oni strani Oceana. Gonzalezovi sta glasba in igra na različne trobente, pa tudi uporaba klaviatur in različnih drugih pripomočkov generiranja zvokov, ki ga v zadnjem obdobju dodatno zanimajo. Nad tem trdno tkanim, a umirjenim zvočnim zidom pa plavajo besede Komunyake, ki jih njegov topel, a odločen glas in interpretacija prevajata v dodatno zvočno, melodično sestavino dogajanja. Uspešna ubranost vseh teh navidez raznorodnih sestavin ter pomenska in čustvena nadgradnja angažiranih besedil so ustvarili izjemen dogodek, katerega dokument je seveda vreden polne pozornosti.

Zoran Pistotnik