JONY ILIEV and BAND

Ma maren ma

Asphalt Tango Records, 2002

Romska glasbena tradicija se nenehno prenavlja, meša in reinkarnira v stotine raznovrstnih godbenih praks. Verjetno k temu pripomore med drugim dejstvo, da so Romi razsejani med mnoge različne etnične skupnosti, od katerih nehote povzemajo tudi nekatere oblike komuniciranja in glasbenega izražanja. Poleg tega se v sedanjosti v različne godbene tradicije skozi medijsko zvočno prenasičenost najbolj vsiljujejo vplivi in elementi globalne estetike in oblik. Tako ne nastaja samo značilna »world music« produkcija, temveč tudi raznoteri popularnoglasbeni hibridi. Boj je neusmiljen, nekatere vpletene strani pa neizmerno žilave. No, med njimi je med najbolj prepoznavnimi in neuklonljivimi tudi romska trdovratnost, ki se kaže v večini primerov njihovega zvočnega pojavljanja.

Globalni glasbeni trg z nekaterimi izstopajočimi založbami ponuja mnoge zvočne izdelke, med katerimi najdemo včasih tudi kakšen odmev žive zapuščine ruralnih in uličnih godb iz periferije zahodnega sveta. Ta album je vsekakor takšen odmev, takšna godbena vez med omenjenima svetovoma.

Romski pevec Jony Iliev prihaja iz ene največjih romskih vasi v Bolgariji, iz Kjustendila, 150 km jugovzhodno od Sofije, in je kot najmlajši izmed osmih otrok v glasbeni družini že kot otrok cele noči prepeval na svatbah. Na diskografskem prvencu Ma maren ma (to v prostem prevodu pomeni trpko romsko usodo stalnega preganjanja in prejemanja udarcev) Jony Iliev povabi k sodelovanju izkušene glasbenike, ki dobro poznajo tradicionalen romski in tudi urban ali zahodni način godbene muzikalnosti.

Zelo karakteren, romsko ekspresiven in robat ter zanosen glas Jonyja Ilieva je gotovo glavni adut albuma, takoj za tem pa nas presenetijo občasni vpadi romsko značilnih fraziranj na klarinetu in harmoniki ter neuklonljivi in zanosni ritmi, podkrepljeni s tarabuko. Takoj v nadaljevanju analitičnega razstavljanja te godbe je moč opaziti tudi drugo plat albuma, in sicer minimalistične, štrleče pop in »world music« prvine, prisotne že vzporedno ob prej pohvaljenih fraziranjih klarineta in harmonike. Zgodba se nadaljuje z razširjeno instrumentacijo, opremljeno iz dodatkov električne kitare, bobnov, jazzrockovskega saksofona, funky basovskih podlag ter akustične kitare, povzete iz drugih romskih godb onkraj apeninskega polotoka.

Godba Jonyja Ilieva in banda na prvencu Ma maren ma ob sintezi današnje godbe obvisi na tehtnici vrednotenja nekje med produkcijsko in oblikovno izpiljenim »world music« izdelkom ter urbaniziranim zvokom in parafrazo tipičnega posodobljenega romskega godbenega izraza. Na tehtnici se znajde tudi dejstvo, da je avtor aranžmajev, skladb in besedil Randu Bandurovici, oseba, ki se na albumu ne pojavi aktivno.

Naj sklenem recenzijo v šahovski govorici: album Ma maren ma Jonyja Ilieva in njegovega Banda je godbeni pat v igri dveh enakopravnih borcev. V takšni igri si je konec koncev vredno ogledati že same zanimive poteze, ki so pripeljale do pata.

David V.