ALBERTO INGLESIAS

Hable con Ella

Milan Records, 2002

Alberto Inglesias spada v mlajšo generacijo filmskih skladateljev. Rodil se je leta 1955, osnovno glasbeno izobrazbo (harmonijo, kontrapunkt) je dobil najprej v rojstnem kraju (San Sebastian), izobraževanje pa je nadaljeval na glasbeni akademiji v Parizu in Barceloni. Z Almodovarjem je naredil že tri filme, tako da je Hable con Ella njegov četrti (spomnimo se vsaj dveh: Carne Trémula/Meseno poželenje in Todo Sobre mi Madre/Vse o moji materi). Njuno prvo sodelovanje je bilo pri nizkoproračunskem filmu La Flor de mi Secreto.

Glasba za film Hable con Ella je izvrstna zvočna kreacija filmskih likov in pripovedi, ki z ostro komornostjo in neizprosno požrtvovalnostjo prepara prostor same zgodbe z melanholično odkritosrčnostjo, da ji moramo preprosto slediti in se ji vse do konca predati. Rahlost in eruptivnost, ki se prepletata s špansko etno melodiko, je Inglesias izredno natančno vkomponiral v trdno celoto, ki daje filmu ne samo okvir zvočnega prostora in dogajanja, temveč pomemben odtenek, ki presega glasbeno ozadje. Sodeluje pri samem dogajanju (sodobni balet, izjemna izvedba Cucurrucucú Paloma ...), ga podčrtava in opisuje. Komentira in usmerja. Oblikuje in definira.

Prav gotovo pa ni ljubitelja filma, ki bi ne bil preprosto prevzet nad popolnim dialogom, ki nastane med režiserjem in skladateljem filmske glasbe, saj le v tem primeru tudi gledalec začuti popolno soutripanje vseh filmskih elementov kot enega samega – njemu namenjenega. Skladatelj Alberto Inglesias se je dvignil nad splošno filmsko glasbo in ustvaril pravo umetnino slikovitosti, barvitosti in glasbene poetike. Njegova kompozicija je klasično sodobna, slikovita in dramsko enovita, hkrati pa prinaša vse odtenke, s katerimi se lahko postavi tudi na koncertni oder. Prav to pa je danes nemalokdaj navada velikih izvajalcev in orkestrov, ki želijo pokazati nekaj več, kot le preigravanje zgodovinsko preizkušenih partitur. Toda igranje filmske glasbe je v Sloveniji žal še zmeraj postavljeno v predal cenejše, reciklirane pop glasbe. Klasična kompozicija in mnogi klasični interpreti pa obračajo glavo vstran. Da ne govorimo o akademski paleolitski drži.

Mitja Reichenberg