INTERPOL

Turn On The Bright Lights

Labels, 2002

Pred dobrim letom so iz New Yorka udarili The Strokes, sedaj jim v medijskem trušču sledijo Interpol. Oboji se nam ponujajo kot možni dokaz trditve, da je rockovska glasba v resni krizi (dodamo pa lahko še vrsto drugih, zbranih v medijskem konstruktu nove rockovske revolucije, le da bi bil to že predmet daljšega zapisa).

Hipotetično se pozabavajmo z mislijo, da bi prvenec The Strokes izšel sredi sedemdesetih let, in ga neposredno primerjajmo s prvenci skupin Television, Patti Smith Group, Ramones in Talking Heads. Danes bi ime The Strokes našli le še kot omembo v kaki podrobnejši rockovski enciklopediji. Podobno velja za Interpol, le da bi moral njihov album iziti nekaj let kasneje v Angliji. Takrat bi se izgubil v senci prvih plošč Joy Division, Siouxsie And The Banshees in Echo And The Bunnymen, kajti od naštetih prevzemajo le slogovne značilnosti, to v glasbi pomeni zgolj dotikanje na površini. Skupini Interpol manjka notranje strasti, saj nima sprotne izkušnje časa in prostora, ki sta nedvomno določala zvok in sporočila, tudi namen, če ne kar kulturno držo tako imenovanega postpunka. To so spremljali le posredno, s poslušanjem plošč in podoživljanjem »zgodovinskih« dogodkov.

No, Interpol so dopadljivi, varni, pesmi tečejo brez bistvenih vzponov in padcev, in če se že nočejo izkričati, jim tudi tiste notranje naraščajoče napetosti, ki bi se sprostila v zadušenem izbruhu, ne uspe ustvariti. Obstanejo na pol poti. Brez avtorske note so kvečjemu sleditelji idej, ki so naravnost eksplodirale po punkovski detonaciji. Seveda imajo pravico preigravati glasbo, ki jo imajo radi, ampak v tem primeru še vedno raje posežem po »izvirniku«.

Če ne drugega, so še vedno dober kažipot za vse, ki izvirnih postpunkovskih skupin niso imeli priložnosti spoznati, pa jih prek Interpol morebiti spoznajo za nazaj.

Kajti Interpol so le polepšani približek, daleč, predaleč od dražljivosti neznanih zadovoljstev.

Janez Golič