KATALENA

(Z)godbe

ZKP RTV Slovenija, 2002

»Mi nismo folkiji, ampak rockovska skupina, ki se poigrava z ljudski gradivom,« so se bojda nekoč pridušali legendarni britanski folkrockerji Fairport Convention.

Elektrifikacija ljudske glasbe, ki se je pred skorajda štiridesetimi leti podala na zmagoslavni pohod onstran zahodnih meja, je naše kraje docela zaobšla. Jazz je ostal jazz, rock je ostal rock, folk je ostal folk - in amen. Na osvajanje belih lis v glasbenih krajinah tradicionalne in novodobne zvočnosti smo tako čakali dolga desetletja, vse dokler nas ni presenetila mlada, v modernih godbah zrasla Katalena, ki je pogumno zakorakala revoluciji naproti.

Folk glasba si je z izstopom iz večno ponavljajočih se obrazcev pristne ljudskosti končno tudi v domačem rocku, jazzu, bluesu zagotovila prostor, ki ji pripada. Eksplozivna, dinamična in poplesujoča, kot še nikoli poprej. Zato je Katalena zgled, ki vleče. In še mnogo, mnogo več! Je mladostni entuziazem, ki ruši in briše meje in pregrade, je desakralizacja svete »ljudske« preproščine sodobnikov, osvobajajoča odisejada slovenske ljudskoglasbene tradicije, ki domuje v popularni kulturi.

In (Z)godbe Rezije, Prekmurja, Istre, Bele Krajine, prirejene za klasično rockovsko instrumentalno zasedbo, nenadoma niso več takšne, kot so se nam od vedno zdele. Prva drzna znanilka sprememb je hkrati prva pesem na plošči: rezijanska Da göra ta škarbinina, mantrično ponavljanje enega in istega kitarskega motiva, ljubezenska invokacija, ki jo izpoveduje Vesna Zornik, glas in stas skupine, energična mešanica Bogdane Herman in Janis Joplin na »folk tripu«. Posebno pozornost velja zaradi instrumentalnega in vokalnega aranžmaja nameniti tudi rezijanskemu standardu Ta lipovski, kjer se težko razumljivo narečno besedilo zgošča zgolj in samo v štirih zlogih: la, li, le in lo.

Banalizacija z namenom.

Sama glasbena struktura je pri večini skladb (vključno z omenjeno) sestavljena iz dveh delov – uvodnih poudarkov na homologiji melodije, ki se kmalu razleze v razburljivejšo participacijo in strastne medigre glasu, pihal, kitare, trzajočega basa (Tibor Mihelič) in zanimivih klaviaturskih »partov« (Polona Janežič). Plošček na trenutke diši celo tako progresivno in »artistično«, da so reminiscence na skupino Sfiltrom, od koder prihajata idejni vodja Katalene, kitarist in mandolinist Boštjan Narat ter bobnar Robert Rebolj, zelo očitne. Nadvse razveseljiv priboljšek nudi standardna »pihalna sekcija« (klarinet, irske piščali) prekaljenega mačka Boštjana Gombača. Keltski zvok te žlahtno piskajoče kovine milo trka na slovenska srca v melodramatični baladi Katalena – nekakšni prekmurski različici biblične Salome, po kateri so si fantje in dekleti nadeli ime. In da je prekmurska melanholija bliže Delti Misisipija kot podalpskim poskočnicam, nas prepriča otožen, bluesovsko obarvan Naratov kitarski solo v neskončno lepi Zrelo je žito.

Zgodbo Katalene pa lahko beremo tudi drugače. Zapisana je celo v skrbno izbranih fotografskih impresijah, na katerih zremo v zrelo klasje, umetelno izdelane senene ostrnice, samotna drevesa in električne drogove, ki režejo tiho in mehko krajino – kot analogija tradicije in inovacije, preplet starega in novega, čudovit pejsaž med tukaj in tam, med danes, včeraj in za vedno. Katalena je s prvencem in z odmevnimi koncerti ena najobetavnejših skupin, ki so se v zadnjem desetletju pojavile na domači folk sceni. Že (in predvsem) zato, ker je ljudski glasbeni tradiciji vdahnila neskončno radost bivanja ter jo iz zaprašenih arhivov zvabila naravnost v naša naročja.

(Z)godbe so potovanje, ki se je šele začelo.

In čeprav pravijo, da ena lastovka še ne prinese pomladi, vem, da je pomlad prišla.

Skrajni čas je, da jo začutite tudi vi.

Katarina J.