Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jure Potokar

JONI MITCHELL

Travelogue

Nonesuch, 2002

Travelogue je seveda logično nadaljevanje tega, kar je Joni Mitchell začela pred dvema letoma s hvaljenim albumom Both Sides Now. Toda namesto priredb jazzovskih standardov imamo tokrat na voljo kar dva diska Jonijinih bolj znanih pesmi v enako razkošnih orkestralnih priredbah in v še razkošnejši zunanji opremi.

Plošča je takoj po izidu doživela precej nasprotujoče si ocene. Eni so hvalili osnovno zamisel in izjemno visoko kakovostno raven vseh skladb, ki jim leta pravzaprav ne morejo do živega, druge je motila izrazito konservativna obdelava pesmi, ki so ob nastanku pogosto obravnavale tabu teme in skušale podirati nekatere življenjske in družbene klišeje. Resnica je, kot običajno, seveda nekje vmes.

Pravzaprav je skoraj neverjetno, kako odlično se orkestrski aranžmaji prilegajo večini Jonijinih pesmi. Kot že na prejšnji plošči je tudi tokrat zanje poskrbel Vince Mendoza in še enkrat dokazal, da trenutno spada med najboljše aranžerje. Pravzaprav je pogosto naravnost osupljivo, kako zna podpreti in nadgraditi melodijo in besedilo posameznih pesmi in kakšne neverjetne učinke dosega. Ne samo s celotnim, več kot sedemdesetčlanskim simfoničnim orkestrom, ampak tudi z vsemi zvezdniškimi solisti, od bobnarja Briana Blada, kontrabasistov Chucka Bergoferja in Larryja Kleina, pianista Herbija Hancocka, organista Billyja Prestona, sopranskega saksofonista Wayna Shorterja, tenorskega saksofonista Plasa Johnsona do trombonista Kennyja Wheelerja. Posebej odlično se aranžmaji prilegajo Jonijinim pesmim iz druge polovice njene kariere, ko je začela ustvarjati glasbo, ki zveni izrazito kalifornijsko sintetično, z njo pa je pogosto prikrila tudi še vedno dovolj dobra, če ne odlična besedila.

Toda po drugi strani Travelogue nujno zbuja pomisleke. Ti dosežejo vrhunec pri skladbi Woodstock. Ta himna uporniških šestdesetih let, ki izjemno prepričljivo govori o brezmejnih upanjih in možnostih, kakršne je ponujal čas »poletja ljubezni« (kako ironično se danes to sliši), tudi po mojem trdnem prepričanju ne bi smela biti na Jonijini novi plošči. Sicer zvočno razkošen in zanimiv aranžma je vse prej kot ustrezen in tudi Joni bi morala imeti toliko zdrave pameti, da bi pesem pustila pri miru.

Toda vse drugo na plošči je nadpovprečno. Jonijin glas je z leti in zaradi cigaret potemnel ter se znižal, po interpretativni plati pa je še žlahtnejši, kot je bil. Zvok je odličen in poskrbi, da je mogoče slišati prav vse sodelujoče glasbenike, pa tudi vse dinamične prehode; vsaj polovica pesmi se bo v tej ali podobni odlični priredbi v naslednjih letih gotovo pojavila na celi vrsti vokalnih jazzovskih albumov.

Če torej ne mislite, da se je Joni Mitchell dokončno prodala, ker je ne le pristala na orkestrske priredbe svojih mojstrovin, ampak jih v takih aranžmajih celo sama poje, potem boste v plošči gotovo uživali. Gotovo spada med najboljše jazzovske vokalne plošče minulega leta. In teh je bilo nadpovprečno veliko.

Jure Potokar