MORPHINE

The Best Of

Rykodisc/Nika, 2003

TWINEMEN

Twinemen

Twinetime, 2002

Štiri leta bo, kar je v Rimu, praktično na koncertnem odru, umrl Mark Sandman, vodja bostonskega tria Morphine. Prava časovna razdalja, da se spomin nanj obudi s kompilacijo tipa »najboljše«, ne da bi ostal priokus razprodaje na račun zgodnje smrti. Sestavljalec (ali več, prav lahko, da sta to preostala člana Morphine) je v dobro uro zgoščenke zbral pesmi z vseh petih rednih albumov skupine in še posnetek z albuma B-sides And Otherwise, ki je sicer bolj namenjena ljubiteljem in zbiralcem. Tudi za te je poskrbljeno z albumom The Best Of Morphine, saj sta dodani pesmi, ki do sedaj nista našli prostora na nobenem albumu, le na straneh B vinilnih singlov, in še to omejene naklade, ter ena neobjavljena, napol studijska improvizacija.

Pregledna zbirka je kot naročena za vse, ki jim je glasba Morphine všeč, niso pa šli tako daleč, da bi kupili vse njihove plošče. Namreč, boljšega izbora si skoraj ne morem predstavljati. Poudarek je na udarnejših pesmih, ki so sicer na rednih ploščah v manjšini, a petje Marka Sandmana ostaja nekako pridušeno, pomirjeno, popolnoma zlito z mogočnim zvokom baritonskega saksofona, z melodičnim dvostrunskim basom in umirjenim bobnanjem. Ta instrumentarij večinoma zadošča, le redko posežejo po »običajnih« kitarah in klaviaturah, s tem bi postali še eni od mnogih drugih ... Za primer, Mark Sandman je s prejšnjo skupino Treat Her Right objavil tri albume v boogie blues slogu in s primerno zasedbo, pa se jih danes še komaj kdo spomni.

Res je bil Sandman avtor večine pesmi v Morphine, tudi pevec, a druga dva člana sta bila nepogrešljiva pri izgradnji samosvojega sloga. Po Sandmanovi smrti sta zbrala komemorativno zasedbo Orchestra Morphine in se podala na krajšo turnejo. Vendar je bil to enkraten projekt, stalno preigravanje pesmi Marka Sandmana bi pomenilo le naslanjanje na staro slavo, saksofonist Dana Colley in bobnar Billy Conway pa imata nekaj ustvarjalnega ponosa.

Prvi album njune skupine Twinemen je prepoznavno nadaljevanje zvoka Morphine, že prvi takt nezgrešljivo kaže nanj. Najbrž ni naključje, da sta mesto za mikrofonom prepustila ženski pevki, Laurie Sargent, prvič sta se tako elegantno izognila neposrednim primerjavam z Morphine, a obenem vnesla svežo senzibilnost, ki se njuni lagodni godbi nadvse poda. No, težko pa se Twinemen primerjajo po sami kakovosti pesmi. Predvsem šepajo tam, kjer je večino bremena nosil Sandman. Vokalne linije so mnogokrat nedorečene, zato tudi večkrat potisnjene v ozadje. Z dovolj prepoznavno melodiko se lahko ponašajo tri, štiri pesmi, za druge se zdi, da je petje pritaknjeno dodatno, na že izdelano glasbeno spremljavo. Zato tu Twinemen širijo izrazne možnosti ne le z dodatkom atmosferičnih šumov in s pazljivim oplajanjem s klaviaturami in kitarami, temveč se pogosto spustijo v triphopovsko plesnost, odprto za napol improvizirane izlete saksofona v dvoboju z Laurie Sargent.

Twinemen se predobro zavedajo, da bodo najprej tarča primerjav. Če ne drugega, so se s prvim albumom razvili v svojo smer, a obenem sta vsaj Billy Conway in Dana Colley ohranila atribute, znane s plošč Morphine. Povsem dovolj, da jim velja prisluhniti.

Janez Golič