NEW ORDER

Retro 4xCD

Warner, 2002

NEW ORDER

511 DVD

Warner, 2002

Obstaja več razlogov, ki so vodili manchestrske New Order k objavi retrospektivne zbirke štirih zgoščenk. Najraje razglašajo, da je bila to davna želja njihovega predlani umrlega menedžerja Roba Grettona, le da bi on na enem mestu zbral vse, kar so New Order kdaj posneli - po približnih ocenah bi zneslo 20 zgoščenk. To bi bil zagotovo neprofiten zalogaj, v katerega bi velika založba le stežka zagrizla. Drugi razlog je odmeven film 24-urni žurerji, hommage, ki se sprevrže v farso, v katerem New Order odigrajo pomembno, če ne kar osrednjo vlogo, in nenazadnje so tudi po zahodnih standardih vstopili v zrelo obdobje: dobrih 21 let (vmes resda pretrganega) dela. Da bi imel Retro zanje pomen, so izbiro preložili na ramena drugih: ljubiteljev, poznavalcev, kritikov ... Ti so na štirih zgoščenkah ponudili štiri poglavitne aspekte ustvarjanja New Order, z dokaj različnim uspehom.

Miranda Sawyer je na prvi zgoščenki, podnaslovljeni »Pop«, zbrala največje uspešnice New Order. Marsikatera od teh pesmi je bila objavljena le na mali plošči in je samostojna celota - niz teh pesmi torej funkcionira v novem kontekstu. Ob ne tako majhnem številu uspešnic je bil potreben izbor, marsikatera je ali bi lahko izpadla. Bližje končnemu izboru »najpopularnejših« prinaša istočasno objavljena enojna kompilacija International, za vse, ki bi jim to zadoščalo. Retro ponuja precej več. Že druga zgoščenka, imenovana »Fan«, streže z manj znanimi posnetki, snetimi predvsem z zgodnjih plošč New Order, ki so nastali še pod globokim vplivom njihove nekdanje skupine Joy Division in pod vtisom samomora pevca Iana Curtisa. Zato prevladuje mrakobni ton, pridušeno petje se bori z rezkimi kitarami, bas je globlji, ritem neusmiljeno natančen in napet. Ta plat njihovega početja jim daje šele »pravo« težo, vzpostavlja ravnotežje s pesmimi, ki si jih zlahka zapomnimo.

Na tretjem disku se New Order dvakrat distancirajo! Ne le, da izbor ni njihov, tudi remikse so zakrivili drugi. Na žalost je večina posegla predaleč, zgrešila naravo pesmi, ločila lasten delež od izvirnika. Ali: zdi se, da so remikserji najprej poskrbeli zase, naredili avtorski komad in nanj »prilepili«, na primer, glasovno linijo Bernarda Sumnerja ali njen del. Uspešnejši so redki spoštljivejši poskusi, ki so izvirnik zvočno »le« okrasili in ohranili vse atribute. Bobby Gillespie je dolgoletni ljubitelj New Order, s skupino The Wake je v zgodnjih osemdesetih letih večkrat igral kot predskupina in se navzel marsičesa, kar sedaj izkorišča v Primal Scream. Sedaj mu je pripadla čast, da je izbral koncertne posnetke svojih idolov, pokril je vsa obdobja in pristope ... Obenem so posnetki zmiksani v celoto, pričarali naj bi vtis enovitega koncerta, a jim že zaradi tehnično neenake kakovosti ne uspe. So kvečjemu prikaz različnih razmer in razpoloženj, ki so vladala na koncertnem odru.

Za »pravi« koncertni vtis je pač treba biti tam. Videti in slišati. New Order bo vse težje ujeti na koncertu, ogibljejo se turnejam, ki se rade sprevržejo v rutino, in se raje posvetijo posameznim nastopom. Da bi vseeno zadovoljili koncertov željno občinstvo, so se odločili za objavo DVD-ja 511, s posnetkom nastopa v londonskem parku Finsbury lanskega 9. junija. Zanimivo je, da zvočni del koncerta ni objavljen na glasbenem albumu, kot že niso bili koncertni posnetki s festivala Reading 1998 na DVD-ju 316. New Order so očitno prepričani, da gremo na koncert izvajalca tudi - če ne predvsem - gledat, in format DVD je kot naročen za to.

Izvirna trojica je tokrat okrepljena z mladim kitaristom Philom Cunnighamom, ki je nadomestil zaradi bolezni v družini manjkajočo Gillian Gilbert. Običajno mesto Gilbertove je za klaviaturami, le redko si čez rame naloži kitaro, pri Philu je ravno nasprotno. Tako žgoče rockovsko razigranih New Order nisem ne videl v živo ne slišal na koncertnih posnetkih. Za ogrevanje potrebujejo le soulovski uvod v Crystal, zatem pretaknejo v peklenski tempo. Dodatni pospešek vzpodbudi Transmission, gnana z žarom, na katerega redko naletimo še pri skupinah pol mlajših članov. Basist Peter Hook, tokrat v spranih kavbojkah in črni majici brez rokavov, v globokem razkoraku spusti instrument še nižje pod kolena in vihti z njim kot z mečem, Bernard z našobljenimi ustnicami se v poskokih vrti in besno udarja odprte akorde, še Phil se kmalu otrese začetne treme ... Le bobnar Stephen Morris v ozadju deluje kot podmazan stroj, ne popušča niti za trenutek, ekshibicije so pri njem izključene. Te si v zmernih odmerkih privoščita le Bernard in Phil, a sta neskončno daleč od »klasičnih« rockovskih soliranj.

Žal počasnejše pesmi ne prenesejo evforičnega razpoloženja, trpi Atmosphere, tudi She's Lost Control (zaigrana prvič po 22 letih), nekaj bolje jo odnese Love Will Tear Us Apart, niz »tistih starih« pesmi pa sklenejo z Digital ob pomoči Johna Simma, ki v 24-urnih žurerjih igra Bernarda Sumnerja. Morda so res potrebovali dobrih dvajset let, da so odvrgli bremena preteklosti, in jo šele sedaj sproščeno sprejemajo. Zato tokrat najobilnejši delež »starih« pesmi, v razmerju, zapisanem v naslovu DVD-ja.

New Order dolgo, dolgo niso igrali dodatkov. Ko je konec, je konec. No, po nekaj izgredih nepotešenih obiskovalcev so le popustili, a glavno vlogo so zaupali elektronskim pripomočkom. Tako jim pride zelo prav Blue Monday, saj ima nekaj dela le Peter Hook, drugi se bolj ali manj sprehajajo po odru. Sklepna pesem koncerta je prekrasna Your Silent Face (s pomenljivim uvodnim verzom »a thought that never changes, remains a stupid lie«), s kraftwerkovsko predlogo, Bernardovo ustno klaviaturo in Hookovim globokim basom. Z vsakim obratom New Order ponudijo svež zamik, nov trenutek, in zdi se, da bi se osnovne linije lahko prepletale v neskončnost ...

Janez Golič