ONEIDA

Each One Teach One

Jag Jaguwar, 2002

Lanskega maja je izšel kot dvojni vinilni album v omejeni nakladi petsto ročno izdelanih izvodov pri založbi Version City, le pol leta kasneje ga je na CD formatu ponovno izdala matična Jag Jaguwar. Iz albuma v album Oneida vztrajno, trmoglavo in prepričljivo ponuja psihedelično potovanje. Čeprav je New York spet »in« v rockovskem svetu, odstopa od večine newyorških skupin z bolj samosvojo in tudi domišljeno godbo, ki se ne spogleduje z revivalom, kot je post punk, sploh pa ne z novorockovsko revolucijo. Oneida posega globlje in iz koščkov secira samosvoj glasbeni kolaž. Kolikor je Oneida retrogradna, toliko je tudi avantgardna, zlitje pestre rockovske zgodovine dobiva podobo za nove čase. Njeno delo je v izhodišču zakoličeno z naslanjanjem na šestdeseta in zgodnja sedemdeseta leta. Že prvi albumi (med katerimi je treba izpostaviti Enemy Hogs iz leta 1999, ki sta mu leto kasneje sledila še EP plošča Steel Rod in album Come On Everybody Let’s Rock) so začinjeni s trdo bluesovko noto rocka, ki ji stonerrockovski sodobniki ne sežejo do kolen. Oneida se nam od samih začetkov predstavlja kot odpadnik, ki se ne podreja šablonam, ampak se jim izmika. Z nenadzorovanim pristopom bruha prekleto nevarno godbo, saj ne pozna meja. Odprto in nepredvidljivo je nato udarila z albumom Anthem Of The Moon, ki je nazorno poudaril njihovo zagledanost tudi v sintetični pop sedemdesetih in osemdesetih let ter se ni izognil niti avantgardističnim vplivom jazza. Rdeča nit ostaja psihedelija, ki je v zadnjih letih postala preveč izrabljena, zato ima Oneida učinek paranoidnega odklopa. Ta je doživel vrhunec z dvojnim albumom Each One Teach One: ne moremo se izogniti vsem navedenim vplivom in vtisom, posebno mesto pa dobi psihedelični razkroj krautrockovskih form za novo tisočletje. Podobno kot za predhodni album Anthem Of The Moon so se zavoljo novega albuma spet umaknili v gozdove Nove Anglije in dobršen del tam med skalami posnetega gradiva obdelali in dodatno snemali kasneje v newyorškem studiu Tarquin. Oneida se zopet izmika kakršnikoli povezavi z letošnjimi newyorškimi tokovi in le opozarja na nepredvidljivost glasbenega razkroja, ki smo mu priča vedno znova. Če uporabljamo razum med začarano repeticijo, naletimo na nepredvidljive vklope in izklope, ki nas premetavajo s konca na konec; v nasprotnem lagodno potujemo z godbo shizofrene, frenetične Oneide. S povsem zanemarjeno skrbjo za strukturo Oneida utrjuje samosvojo obliko, ki ni zapisana nobenim pravilom. Z Each One Teach One so še enkrat potrdili, da se ne prilagajajo prav ničemur, zgolj samim sebi in lastni intuiciji.

BIGor