Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

RAJERY

Fanamby

Label Bleu, 2002

Gasikara, Madagaskar po naše, za nas že dolgo ni več tako daleč in skrivnosten, kot je veljalo še pred leti. Seveda predvsem po zaslugi prodora tamkajšnje glasbene tvornosti v širni svet. Malgaški etnopop se je presenetljivo hitro in trdno zasidral v porah mednarodne ponudbe tovrstnih glasbenih praks potem, ko so ga pred dobrimi desetimi leti tja uvrstili frankofonski iskalci novih etno niš. A, kot smo že nekajkrat ugotavljali, je postal mednarodno prepoznaven samo del tamkajšnjega aktualnega glasbenega dogajanja, o katerem pa še vedno vemo (pre)malo. Sorazmerna z velikostjo otoka sta seveda tudi številčnost glasbeniške srenje in obilnost ponudbe. Tako malgaško glasbeno dogajanje še vedno prepoznavamo predvsem po odmevih v tujini, zato se nam pač nujno dogaja, da se s kakšnim tamkajšnjim starim mačkom ali celo s ključno osebnostjo za neko dogajanje srečamo kot z novincem šele takrat, ko nam pride v roke njegov v tujini izdan prvenec. Še posebej velja to za tiste, ki so se trdno zasidrali prav na domačem terenu, na katerega jih vežejo številne dejavnosti, pa jih zato uspeh in dolgotrajna bivanja v tujini ne vlečejo. Takšen je nesporno Rajery, doma znan tudi po vzdevku Princ valihe.

Germain Randrianarisoa Rajery je mnogo več kot le mojster valihe ter vodja kvarteta odličnih malgaških glasbenikov. Najprej je seveda skladatelj in avtor besedil. Razen dveh izmed dvanajstih so na albumu vse skladbe v celoti njegovo delo. Potem je pevec posebej toplega glasu, ki vzame v roke tudi različna tolkala ali pa piha v orglice. A svoje dejavnosti ne zamejuje le z glasbo. Je gledališki človek, ustanovitelj festivala, pisec muzikalov, vodja pevskega zbora, dirigent orkestra valih Akombaliha, ustanovitelj in vodja lastne šole valihe, ki ni samo institucija, ampak je tudi posebna »šola«, torej prepoznaven avtorski način igranja na to tradicionalno malgaško glasbilo. Po strokovni plati je tudi muzikolog, socialno pa je angažiran kot vodja različnih razvojnih projektov, s katerimi poskušajo premostiti precejšnjo revščino v posameznih predelih otoka, pa tudi v revnih predmestjih prestolnice Anantarive. Še bolj jasno podobo tega zanimivega moža nam dajo redki podatki o njegovi dosedanji življenjski poti, ki jo je prehodil od kmečkega sina in usposobljenega računovodje do ene ključnih osebnosti današnje malgaške glasbene scene. Da se je ob vsem tem odločil za glasbeno pot in še posebej za tako tenkočutno glasbilo, kot je valiha, je seveda še dodaten kontrast z vsemi njegovimi življenjskimi danostmi. Valiha je namreč zahtevno večstrunsko glasbilo, ki je podobno citram, izdelanim iz bambusa, ali celo manjši diatonični harfi; je eno značilnih tradicionalnih malgaških glasbil, po izvoru sicer z Indonezije, in mojstrska igra nanj se še posebej ceni.

Na albumu Fanamby (naslov pomeni nekaj takšnega kot stava ali izziv) se Rajery kot pevec in igralec na valiho druži še s tremi meni sicer neznanimi, a odličnimi malgaškimi glasbeniki: s kitaristom Razanakotom, basovskim kitaristom Totyjem in tolkalcem Raymondom Rakotoarisoaom. Vsi trije tudi pojejo. Album je nastal pod umetniškim vodstvom legendarnega, danes že nekoliko pozabljenega Taa Ravaoa, enega prvi malgaških glasbenikov, ki so se uveljavili v svetu, vendar ne z malgaško glasbo, ampak v jazzu. V dveh skladbah jim pomagata tudi dva gosta – dodatni kitarist in flavtist ali sopranski saksofonist. Glasba je zelo užitna, pretežno akustična mešanica prepoznavnih malgaških stilemov v avtorski predelavi. Tu zasledimo plesne ritme ljudstva Antandroy, čutno kitarsko »rokanje«, značilno za stilem »salegy«, pa melodični »blues« z visoke planote Madagaskarja, tu so tudi elementi nam manj znanega stilema »rija« in ne nazadnje značilne »a cappella« polifonije. Vse se preliva, vse je bleščeče tekoče zaigrano, hkrati pa podloženo z močnim čustvenim nabojem. Skratka: opraviti imamo z enim od boljših malgaških albumov, kar sem jih uspel slišati v zadnjem času.

Zoran Pistotnik