CHRISTOPH REIMANN TRIO

Exit

Sonic Slacker Records, 2002

Najprej nekaj biografskih podatkov o Christophu Reimannu. Rojen je bil ob jezeru Constance, živi in dela pa v Nemčiji, natančneje v Frankfurtu. Po izobrazbi je klarinetist, igral je v različnih orkestrih, skladal moderno klasično glasbo in leta 1997 objavil prvi izdelek, ki je prečkal mejo med klasično glasbo, jazzom in elektronskimi ritmi. Mala plošča se je imenovala Boose, izšla pa je pri naši ljubi dunajski založbi Cheap Records. Sicer pa tudi naša ljuba založba Cheap za Reimanna ni ravno naključje. Pri njih - kot tudi pri nemški založbi Payola - je že izdajal plošče v družbi dveh frankfurtskih somišljenikov: skrivali so se pod imenom B Recordings. Sodeloval je tudi pri odličnem jazzovskem ansamblu Easy To Assemble, Hard To Take Appart Patricka Pulsingerja, ki je zbral peščico jazzovskih improvizatorjev in digitalno manipuliral ter nadgrajeval njihovo igranje. Kasneje je Reimann solistično delo še razširil in se spečal z založbo Source Records. Nastal je projekt Transporter, katerega ime se je rodilo med vožnjo po Frankfurtu, ob nenadnem videnju starega volkswagnovega kombija. To je bilo idejno nadaljevanje male plošče Boose, saj brezkompromisno meša vse mogoče žanre in se kar najbolj iskreno in domiselno igra z različnimi zvoki. Očitno je klarinet kot instrument na koncu le preveč tehnično omejen, zato je bila pot do elektronike skorajda samoumevna - seveda ne kar takoj.

Plošča Exit, Reimannov zadnji izdelek, ponuja bolj okleščeno podobo, saj na albumu skorajda ne najdemo elektronskih ritmov. Album se ukvarja predvsem s spontanimi igrarijami gostujočih glasbenikov. Reimannovi zvočni posegi se zelo minimalistično omejujejo na majhne, strojno generirane zvoke, subtilne basovske linije in hitre vpade klarineta. Poleg njega na plošči slišimo še Huberta Machnika - kitarista, skladatelja in člana številnih modernih komornih zasedb - ter bobnarja Benija Reimanna, ki pa na plošči ni skrbel za plesne ritme, ampak predvsem za bolj lebdeče zvoke vibrafona. Exit je torej precej čudna mešanica, ki pogosto preide v solistične ekshibicije posameznih članov, sicer pa nam postreže z neke vrste filmsko glasbo za obdobje filma noir. Reimann je imel ob snemanju abuma Exit gotovo pogosteje v mislih jazzerske improvizatorje kot elektronske producente, pa čeprav zna digitalne zvoke neverjetno spretno vključiti v kompozicijo, tako da daje iluzijo le še dodatnega glasbila. Mogoče je prav ta sposobnost največji čar tistih ljudi, ki se z elektroniko ne ukvarjajo prav zares, ampak do nje prihajajo iz drugačnih glasbenih okolij. Reimann je torej najprej jazzer in klasični glasbenik. Šele tako lahko začne delati odlično prevratniško elektroniko.

Jure Matičič