SCANNER

52 Spaces

Bette, 2002

Robin Rimbaud je založbo Bette ustanovil na začetku lanskega leta, ukvarjala pa naj bi se s posebnimi zvočnimi projekti, ki jih javnost sicer ne bi slišala izven prireditvenih prostorov, kjer so bili originalno izvajani. Takšen princip je usklajen s prepričanjem, da je namensko studijsko delo nepotrebno, saj najlepše trenutke v glasbi ulovimo na nastopih. Ti dogodki so običajno prostorsko omejeni, tako da je prisotno le majhno število ljudi. Ko takšne nastope zabeležimo na plošči, torej premostimo omejitve prireditvenega prostora, nastop pa lahko ponovno zaživi kjerkoli in kadarkoli. V takšnem duhu je bila posneta tudi prva plošča založbe Bette, Scannerjevo delo 52 Spaces.

Scannerjeva navezanost na Italijo je bila vedno zelo očitna, zato ni naključje, da je album 52 Spaces nastajal v Rimu, in sicer po naročilu tamkajšnje »angleške šole«. Namen je bil istočasno proslavljati večno mesto in devetdeseti rojstni dan velikega filmskega režiserja Michelangela Antonionija. 52 Spaces je bil najprej multimedialen projekt: live act ob spremljavi videoprojekcije zadnjih 52 odsekov Antonionijevega filma L'eclise, ki se večinoma dogaja v Rimu. Tukaj je seveda umestna primerjava s filmsko predlogo, ki je nudila navdih za glasbeni projekt. Scanner je semplal izvirne filmske dialoge in glasbo, vključil pa je menda tudi zvoke, ki jih je pozneje ujel na točno tistih rimskih lokacijah, kjer je Antonioni pred nekaj desetletji snemal L'eclise. Tisti, ki ste pred kakšnim letom ali več v Kinoteki obiskovali Antonionijeve retrospektive, ste lahko izkusili zelo statične filme, ki so zelo skopi z dialogi in v ospredje postavljajo sliko. Film L'eclise, narejen leta 1962, opisuje Rim kot nekakšno surrealno mesto, ki počiva, ujeto v času – Rim, Monica Vitti, Alain Delon in Francisco Rabal se ne premikajo nikamor, ampak samo čakajo v nevidnem suspenzu. L'eclise je zelo čist, zelo arhitekturen film, tako da je tudi Scanner dogajanje na plošči 52 Spaces zastavil precej linearno in geometrično. Tehnično ne bomo doživeli veliko novega, saj je Scanner po pravici povedano iz opreme privlekel le nekaj starih, preverjenih zvijač, ki smo jih že neštetokrat videli in slišali celo na njegovih ploščah. Ampak kljub vsemu mu je uspelo narediti zelo posrečen »soundtrack«, sestavljen iz atmosfer, pridušenih glasov in drobnih zvokov, ki jih je Scanner z mikrofonom »nabiral« po Rimu. 52 Spaces pri založbi Bette torej uspešno načenja serijo projektov, namenjenih prav filmski umetnosti, plesu in morda tudi gledališču. Priporočamo vsem glasbenim eklektikom, ki zvoke radi dopolnjujejo s kakšnim drugačnim medijem.

Jure Matičič