HOWARD SHORE

The Lord Of The Rings (The Two Towers)

Warner, 2002

Pričnimo naše potovanje v Mordor z Gandalfovo mislijo: »Mnogi, ki živijo, si zaslužijo smrt. In nekateri, ki umirajo, si zaslužijo življenje. Pa jim ga lahko daš?« (J. R. R. Tolkien. Gospodar prstanov. Dva stolpa. MK, Ljubljana 2002, str. 268.) Kaj je sploh Mordor? Shore nam ponuja v partituri kar nekaj obrazov tega mračnega, oddaljenega sveta, polnega zla. V njej slišimo Mefistov pohlep, Parsifalovo moč in Wotanov pogum, dovolj velik razlog, da vemo, da Shore tudi te zgodovinske (Wagnerjeve) partiture dobro pozna.

In Howard Shore je zato izpisal zelo dobro in zanimivo partituro. Morda je na trenutke zapadel sicer pod lasten vpliv prvega dela, toda s tem načelno ni nič narobe. Drugi del trilogije pač ne prinaša mnogo novega zvočnega materiala in ostaja zvest nastavljenim elementom. Nekaj več inovativnosti prinašajo deli partiture, kot so The Riders of Rohan, The Uruk-hai in Treebeard. Sama tema za del The White Rider (preobražen Gandalf sivi) je bila že zajeta v new-age-pop verziji skladbe iz prejšnjega dela, katero je dahnila legendarna Enya (z naslovom May It Be). Tako imamo pred seboj glasbeno doživetje, ki postavlja Howarda Shora med vidnejše skladatelje filmske glasbe današnjega časa. Glasbene enciklopedije imajo več sto strani razlag, kaj naj bi bila glasba in njeni elementi. Mi imamo samo eno: glasba ni nič drugega kot ozvočena kompozicija preciznih miselno-logičnih konstruktov, ki sicer sami po sebi nedojemljivi prosto lebdijo v brezprostoru in brezčasu, a šele glasbeno-ubesedljivi dosegajo zaznavno frekvenco; prek védenja in ponotranjenih prenosnikov (filmska glasbena kompozicija) dosegajo raven sporazumevanja med poslušalcem in poslušanim, kot dialog med željo in pogumom; s tem pa lahko prestopimo mejo vidnega sveta in v sferi nevidnega zvočno-prostorskega kontinuuma dosežemo trenutek spoja misli, slike in zvoka.

In končno: zelo zanimiva je Golumova pesem (Gollum's Song; izvaja jo pevka Emiliana Torrini), a se (žal) pojavi v filmu le v odjavni špici, ko po znani navadi že več kot polovica obiskovalcev zapusti kinodvorano. Kultura gledanja filma, pač.

Mitja Reichenberg