THEORETICAL GIRLS

Theoretical Girls

Acute Records, 2002

Od poznih sedemdesetih let do rosnih osemdesetih let, perverzno kratko torej, je v New Yorku odmevala zvočna bomba, diverzija odtujenosti, nesmisla in hrupnega vsakdana, ki v glasbi različnega kova »ruži« še dandanes, še najbolj v drznejših odvodih punk rocka. Pervertiran zeitgeist tistega časa je radikalno lomil tradicijo, a jo hkrati povzemal brez odvečnih pretenzij redefiniranja ali - še huje - ironiziranja. No wave je bil neposredna brca v mednožje punka, ki je pravzaprav pojedel samega sebe, postal kliše, tržna roba vsega tistega, proti čemur je nastopal in se bojeval. Če je na to razvodenelost neke ideje britanska postpunkovska srenja odgovorila z Wire, Gang Of Four, Pop Group, Slits in Public Image Limited, vejo, ki je v mnogočem nadaljevala s pljuvanjem v obraz državnikom in z družbenokritičnim diskurzom, je newyorška veja skoraj preveč dobesedno povzela Richarda Hella in njegovo Blank Generation. Njihova zvočna revolucija se je namreč vršila s koncepti skrajne odmaknjenosti, nedružabnosti, antisocialnosti; v zvočnem toku je cefrala klišejsko materijo, črpala iz entuziastičnega diletantstva in rehabilitirala antiperformans dade in fluxusa. No wave je bil spoj dveh izrazito nasprotujočih si mladostniških izkušenj Gnilega jabolka: snobovskega okolja posvečene umetnosti in študentske srenje ter eksplozije mladostniškega brezdelja, ki je kritično misel kulminiral v odvodih družbenih vrednostnih konsenzov - torej punk rocka, klubovja CBGB in Max Kansas City. Na valovih hrupne disonance, kričeče poezije in brezbrižnega odnosa so tedaj jadrale skupine Mars, DNA (z Artom Lindsayjem in Ikue Mori), Teenage Jesus and The Jerks (z Lydio Lunch), James Chance and The Contortions, vse štiri zapisane na kultni kompilaciji No New York, ki jo je pribeležil Brian Eno leta 79.

Tedaj je nastopil tudi za dolgo pozabljeni kvartet Theoretical Girls, v katerem so se kalile vsaj tri pomembne osebe v razvoju odklonilnega punk rocka: kitarist Glenn Branca, basist Jeffrey Lohn in bobnar Wharton Tiers ob klaviaturistki Margaret Dewys. Branca je postal znan po kitarskih soničnih simfonijah, v katerih so se kalili Lee Ranaldo, Thurston Moore iz Sonic Youth in Page Hamilton iz Helmet. Tiers je znan predvsem po sodelovanju z Rhysom Chathamom, Laurie Anderson in po producentskem delu za Sonic Youth, Lunachicks, Helmet (zlata plošča za album Meantime), Dinosaur Jr. in kompilacijo Judgement Night ...

Theoretical Girls so nastali leta 1977, ko se srečata študent umetnosti Branca in Jeffrey Lohn. Sprva sta kovala glasbo za scenske umetnosti in nato osnovala bend, ki je posnel le eno malo ploščo - U.S. Millie/You Got Me. Založba Atavistic, svojevrsten arhivar obdobja no wave, je kasneje nekaj avtorskih skladb Glenna Brance izdala na plošči Songs 77-79, lani pa je nova založba Acute Records povila zaprašene posnetke zasedbe Theoretical Girls iz časa, ko je v njej prevladoval avtorski potencial Jeffreyja Lohna. Prav v polarizaciji dveh avtorskih principov lahko vrednotimo poetike te zasedbe. Branca je bil že v zgodnjih zasnovah, nekajminutnih strukturah klasične punkrockovske pesmi, zavezan k plavajočim, rastočim strunskim repetitivnim zvenom in vplivom minimalizma, ki jih je kasneje krasno in veličastno razvijal v simfonijah, medtem ko se Lohnova poetika bolj eksplicitno navezuje na prapočela punk rocka. S tem se Theoretical Girls oddaljijo od tipičnega nowaverskega odklanjanja preteklosti. Zato pa jih lažje prenesemo v bolj izpostavljeno zvočno resničnost sodobnega New Yorka, na Liars, Yeah Yeah Yeahs, Black Dice in številne druge. Že uvodna, istoimenska skladba Theoretical Girls popelje triakordni »šprudl« Ramones in njihov bojni klic »1, 2, 3« v nervozne, robate in hrupne vode, v nemirno, agresivno in abruptno strunanje ponavljajočih se hrupnih akordov, oplemenitenih s primitivnim ritmom in fraziranimi, včasih celo bojevitimi glasovi. V nasprotju z zgodnjim punk rockom se skladbe napajajo v nemiru; delujejo kot nabriti, frenetični, shizofreni mozaiki napaberkovanih odpadkov z ironiziranimi poetskimi vložki. Glasba Theoretical Girls je osebno popotovanje, poligon vplivov starih, denimo Richarda Hella and Voivods, v njih pa slišimo tudi sedanjost: Sonic Youth v skladbi Lovin In The Red, z nestandardnimi disonančnimi prijemi Margaret Dewys na raznoterih električnih klaviaturah pa koketiranje sodobnih bendov s primitivno elektroniko (sanfranciški Numbers). Če smo hkrati perverzni in si dovolimo prosto interpretacijo nekaterih skladb, jih po sporočilni ravni zlahka prenesemo v danes. Computer Dating in No More Sex na impotentno kibernetično generacijo, koračnico U.S. Millie z idiotsko klaviaturistično frazo ter Nato pa v ignoranco slovenske politike do svetovne politike in lastnega ljudstva. Skladba Chicita Bonita - izrazito »razdejanje« - je lahko učna ura vsakemu avantrockerju.

Plošča Theoretical Girls je pomembna najdba v zaprašenih arhivih drzne godbe, ki se sliši zelo aktualno. Sliši se kot tisti izgubljeni vezni člen, ki no wava ne bi vezal le na newyorški downtown (Zorna in druščino), destruktivneže iz dežele vzhajajočega hrupa - Japonske, založbo Skin Graft in nekatere osamelce, recimo Erase Errata, pač pa bi kritiške pisune opomnil, naj referenc v interpretaciji novodobnega psevdorockovskega »šita« ne iščejo samo na britanskih tleh ... (www.acuterecords.com)

LukaZ