PERE UBU

St. Arkansas

Glitterhouse/Panika, 2002

Veterani Pere Ubu s še vedno nepopravljivim Davidom Thomasom na čelu so eni tistih, ki so v glasbi predvsem zaradi ustvarjalne potrebe. V skoraj tridesetletni karieri so doživljali vzpone in padce, komercialne in drugačne, vmes so se zgodile smrti članov, odhodi, začasni in dokončni, prišle so mlade sile, a z nekaj zadnjimi ploščami se zdi, da se Pere Ubu vračajo v izhodišča. Izkusili so že sladkobo in grenkobo velikega glasbenega posla, a cena je bila preprosto previsoka. Sedaj raje igrajo male igre, predvsem v lastno zadovoljstvo in za tisto peščico, ki jim še sledi. Bojim se le, da novih ljubiteljev z novimi ploščami ne bodo pridobili.

Trpkost spoznanja, da se stvari razvijajo kvečjemu v nasprotju s hotenji, bodo težko »prodali« komu, ki ni nikoli doživel brezskrbnosti nekega specifičnega okolja. In Pere Ubu ves čas »govorijo« ravno o tem, o izginjanju prostorov, občutkov, nekega pristnega doživljanja, o malih zadovoljstvih, ki se selijo kvečjemu v virtualni prostor. Začuda so se Pere Ubu za nekaj časa celo spustili v dirko, morebiti prepričani, da morajo stopiti v korak s časom, pa kakršenkoli ta že je. Vsebine so poskušali oviti v privlačnejšo embalažo, a s tem so izgubile težo, embalaža pa je bila vsakič bolj tuja ...

Res pa je, da so potrebovali kar nekaj let, preden so se povsem otresli zunanjih pričakovanj, preden so spet lahko oni. Thomas znova bolj momlja kot poje o željah malega človeka, ki se skvarijo s prvim korakom v kruto resničnost. Takrat jih skoraj pomiluje, ne vidi poti iz usodno zapečatenega položaja. Edino, kar lahko stori, je stok, ki se ne more več izkričati, ampak ostaja zadržan v krču bolečine.

Če bi se izpovedal pod bleščečim snopom odrskih luči, bi tam sklonjen in potrt stal patetičen mož srednjih do poznih let, ob podpori doma producirane glasbe, ki je večina ne bi želela niti za poskusne posnetke, a si to lahko privošči brez slabe vesti. Dela hitro, spontano, podobno kot v Clevelandu sredi sedemdesetih let, ko se jim je projekcija prihodnosti kazala le v črnih in sivih odtenkih, obarvala pa se je le hipno, v trenutkih zaslepljenosti, da bo ob vstopu v širni svet kaj bolje. Pred sabo in spomini pa niso uspeli ubežati. Zakaj bi se potemtakem pretirano trudili za kogarkoli? Dovolj je nekaj ohlapno začrtanih osnutkov, drugo izpolnijo sproti, v snemalnem studiu, tudi pod pritiskom, ki si ga naložijo sami.

Album teče v trzajočem drncu, sledi le njim lastni dinamiki. Udarnim, novovalovskim komadom, kot so jih le sposobni, zlahka sledijo govorjene litanije, kjer se Thomas običajno prvi odlepi od kompaktne spremljave. Njegov zgled vleče, z atonalnimi igrami se mu pridruži pianist, tudi kitarist se takrat rad »spozabi« - in Pere Ubu so naenkrat v stari formi.

V celoti ohranjajo »pravo« ravnotežje, na St. Arkansas najdemo celo več prepričljivo zaokroženih pesmi kot na nekaj zadnjih albumih. Podobno je ravnotežje bogatih izkustev in nemirne domišljije odlična popotnica za naprej, pa čeprav v enako sivo prihodnost. Pere Ubu si jo vsaj za štirideset minut obarvajo po svoje.

Janez Golič